P. Monge: Naj se Sveta Sofija uporablja kot simbol različnih verskih svetov

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Prvi dve baziliki

Po njegovih besedah je to izredno in težavno zgodovino nemogoče povzeti zgolj v nekaj vrsticah. Veličastna stavba, ki jo je leta 537 posvetil cesar Justinijan, ni bila prva na tem mestu. Prvo cerkev, ki je bila znana kot Velika cerkev, je tukaj zgradil Konstantin oz. bolj verjetno Konstancij II., odprta pa je bila leta 360. Tloris zgradbe, ki je bila posvečena Logosu (učlovečeni Besedi) in je postala katedrala, je bil bazilikalen, streha pa je bila iz lesa. Ta prva bazilika je bila uničena v požaru leta 404. Teodozij II. je zgradil novo cerkev s prav tako bazilikalnim tlorisom in leseno streho, po načrtu arhitekta Rufina. Odprli so jo 10. oktobra leta 415, vendar pa je bila popolnoma uničena med uporom v Niki, ki je leta 532 izbruhnil v Konstantinoplu. Iz te druge zgradbe so izkopali le del stebrišča in timpanon arkade. Le nekaj dni po uničenju druge bazilike se je cesar Justinijan odločil, da bo zgradil novo baziliko, ki bo povsem drugačna, bistveno večja in mogočnejša od prejšnjih dveh.

Nova bazilika tudi središče cesarskih slovesnosti

Dela so bila zaupana Izidorju iz Mileta in Antemiju iz Tralesa. Obdobja gradnje je opisal Prokopij, ki je poudaril, da se je cesar nenehno zanimal in sodeloval pri različnih gradbenih fazah in pri preskrbi dragocenih materialov. Cerkev je bila že tedaj priznana kot veliko arhitekturno delo, posebej zaradi veličastne kupole, ki je bila prvotno približno 7 metrov nižja od današnje in je imela na spodnjem delu okna. Svetloba, ki je prihajala skozi, je imela poseben učinek, o katerem je pisal tudi Prokopij iz Cezareje: govoril je o mističnem učinku svetlobe, za katero se zdi, da jo ustvarja sama bazilika in ki se zdi, da izniči trdnost in težo struktur. Cerkev sta 27. decembra 537 odprla cesar in patriarh Evtih in je postala središče cesarskih slovesnosti, predvsem kronanj. Zaradi posledice vrste potresov, ki so prizadeli Konstantinopel med letom 553 in 14. decembrom leta 557 se je osrednja kupola popolnoma zrušila med potresom maja 558, pri čemer so bili uničeni oltar, ciborij in ambon. Cesar je naročil takojšnjo obnovo in dela zaupal Izidorju mlajšemu, ki je uporabil lažje materiale in kupolo dvignil za dodatnih 6,25 m. S tem se je višina stavbe v notranjosti povečala na 55,6 m. Ta obnova, s katero je cerkev dobila današnjo obliko, je bila zaključena leta 562.

Začetek velike shizme 1054

Že od samega začetka je bila torej bazilika prostor, kjer sta se prepletala prestol in oltar. Izročilo pravi, da je Justinijan na dan njenega odprtja leta 537 vzkliknil: »Salomon, presegel sem te!« Kljub temu, da nekateri strokovnjaki dvomijo o tem namigu na Salomona, je gotovo, da je tovrstno arhitektonsko ponašanje bolj ustrezalo logikam potrditve cesarskega slovesa kot pa čistemu in nesebičnemu češčenju božjega veličastva. Skratka, religija, oblast, politika ter ugled so bile vedno nepogrešljive razsežnosti v zgodovini Svete Sofije. V zvezi s prepletanjem zgodovinsko-političnih in verskih dogodkov je p. Monge spomnil na leto 1054. S tem, ko je bil s strani papeškega zastopnika na oltar položen dokument o izobčenju patriarha Cerularija, se je začela velika shizma med vzhodno in zahodno Cerkvijo; v Sveti Sofiji je lepota pravoslavnega bogoslužja pripeljala rusko ljudstvo do spreobrnjenja.

Četrta križarska vojna – hud udarec za krščanstvo

Sveta Sofija je prav tako izkusila grozovito in kratkotrajno maščevanje krščanskega zahoda v času četrte križarske vojne leta 1204. Na tem mestu je nemogoče spregovoriti o razlogih za presenetljivo spremembo cilja vojaškega pohoda: prvotno je bil namreč njegov namen osvoboditev Božjega groba v Jeruzalemu in ne napad ter plenjenje Konstantinopla. V širšem okviru svetovne zgodovine so bile za Evropo posledice tega dogodka uničujoče, tako z etičnega in moralnega kot tudi s političnega vidika. Zgodovinar Steven Runciman ga prišteva med najhujše zločine proti človeštvu. Ni šlo namreč le za to, da je bila uničena in porazgubljena neverjetna količina zakladov preteklosti, ki so jih zbrali in ohranjali skozi tisoč let zgodovine; šlo je za hud udarec, ki je bil zadan krščanski civilizaciji, ki je bila še velika, in od tedaj ni bila nikoli več ista.

Latinsko cesarstvo ni bilo trdno

S političnega vidika je bilo Bizantinsko cesarstvo vedno močan branik za Evropejce v primerjavi s prebivalci vzhoda: zaradi dejstva, da je bilo oslabljeno, je imelo v prihodnosti mnoge težave. Po drugi strani se je že takoj na začetku videlo, da Latinsko cesarstvo ni trdno. Zahodna Evropa je daleč in zdi se, da se ni pretirano zavzela za to, da bi le-to obstalo. Če ga ne bi podpirale Benetke, bi se verjetno končalo še bistveno prej.

Konec shizme ali dokončna razdeljenost?

P. Monge je nato spregovoril o posledicah teh dogodkov za krščanski svet. Po njegovih besedah za papeštvo pretresljiv konec shizme in ponovna združitev Cerkva nista nikoli postala resničnost. Vse cerkve, svetišča in samostani v Konstantinoplu so imeli relikvije, ki so bile izrednega duhovnega pomena in zaradi katerih je bila prestolnica Bizantinskega cesarstva eden izmed poglavitnih romarskih ciljev. Dejstvo, da so bile mnoge relikvije ukradene, cerkvene zgradbe izropane, križarji pa izredno kruti, je pustilo globoke posledice in povzročilo popolno in dokončno razdeljenost znotraj krščanstva.

Turki kot tisti, ki so osvobodili vzhodne kristjane

Leta 1452 je kazalo, da bi bila zaradi izredne šibkosti Bizantinskega cesarstva mogoča združitev Cerkva. 12. decembra je kardinal Izidor, latinski patriarh Konstantinopla, prišel iz Rima, da so obhajali bogoslužje, s katerim je bil formalno potrjen konec vhodne shizme, ki se je pričela leta 1054. Vendar pa je bila ta združitev razumljena kot podreditev vzhodne Cerkve. Okoliščine te sprave bi morale biti pospremljene s pomočjo vojske, ki naj bi izvedla križarski pohod proti Turkom, ki so že več tednov oblegali mesto. Vendar pa ta pomoč ni nikoli prišla, poleg tega pa je hierarhija pravoslavne Cerkve zavračala idejo podrejenosti in je imela prodiranje arabskega islama za manjše zlo oziroma celo za spodbudnejšo možnost, ki je hkrati tudi manj tuja. Pričevanje Mihaela Sirskega, jakobitskega meniha (monofizita) s konca 12. stoletja, zelo zgovorno opisuje držo, ki je bila v tistem času pogosta. Odkrito je namreč pozdravil izmaelitske sinove, ki so prišli z juga, da bi osvobodili vzhodne kristjane! 29. maja 1453 je Mohamed II. zmagoslavno vkorakal v Sveto Sofijo, s čimer je potrdil zavzetje celotnega mesta, katerega srce je bila bazilika. Sultan v bistvu predstavlja islamsko obliko cezaropapizma, ki je bil značilen na Bizantinsko cesarstvo: ideja, ki jo je ob koncu 3. stoletja Evzebij iz Cezareje pripisal obdobju konstantinskega cesarstva, je bila predpostavka za previdnosten razvoj človeštva, kjer je bila politična enotnost, ki jo je zagotavljala Pax Romana (rimski mir), nujen pogoj za izgradnjo verske edinosti celotnega tedaj znanega sveta. Za Mohameda II. so bili Otomani pravi nasledniki in varovalci bizantinske dediščine z vsesplošnega in transkulturnega vidika.

Zavajajoča simbolika med muslimansko molitvijo

Ta univerzalistična interpretacija je popolnoma v nasprotju z današnjim nacionalističnim in avtoritarnim pogledom na oblast. V tem smislu so tudi mnogi glasovi v Turčiji bučno nasprotovali zavajajoči simboliki med slovesnostjo ponovnega odprtja za muslimansko molitev, ki je v Hagiji Sofiji potekala 24. julija letos: od retorike predsednika Ministrstva za verske zadeve z mečem v levi roki (ki je v skladu z otomanskim osvajanjem pomenil »mir«) pa do minbarja (prižnice, ki se v mošejah vedno manj uporablja) in prve sure Korana (ki povzema bistvo svete muslimanske knjige) ter prvih petih vrstic sure, ki obljublja blaginjo tistim, ki sledijo Gospodovi poti in jih je začel peti predsednik osebno.

Lepota Svete Sofije je prevzela Mohameda II.

Njena lepota je popolnoma prevzela sultana Mohameda II., ki je 29. maja leta 1453 zmagoslavno vkorakal vanjo ter s tem potrdil, da je zasedel celotno mest. Kot poročajo viri, naj bi udaril vojaka, ki se je zaradi svojega fanatizma znašal nad marmornatimi tlemi tako, da jih je začel razbijati. Kljub temu, da muslimanski kontekst molitve ne dopušča podob, pa to dejstvo ni moglo preprečiti izredne estetske privlačnosti umetniške mojstrovine. Le-ta je pomembno vplivala tudi na otomanske arhitekte ter načrte njihovih mošej. Bazilika, ki je bila kulturni center Bizantinskega cesarstva, je to ugledno vlogo ohranila tudi v času Otomanskega cesarstva. Prav zaradi njene arhitektonske značilnosti, ki kljubuje stoletjem in gre skozi različne kulture in religije, je UNESCO Hagijo Sofijo uvrstil na seznam svetovne dediščine.

Muzej – edini način, da se je ohranil simboličen spomin

Mustafa Kemal Atatürk, prvi predsednik sodobne turške države, je leta 1934 Sveto Sofijo spremenil v muzej. Po mnenju p. Mongeja je bil to edini način, da so se lahko ohranili ne le njeno arhitektonsko-umetniško delo, ampak tudi simboličen pomen in otipljiv spomin na njeno kompleksno večplastno preteklost. Atatürk se je namreč zavedal velike nevarnosti, da bi glede na zapuščino preteklosti kristjani ali muslimani zahtevali možnost izključne uporabe.

Negativne reakcije tudi med muslimani

Glede odzivov na odločitev predsednika Erdogana, da Hagija Sofija postane mošeja, pa je p. Monge dodal, da na splošno v muslimanskem svetu ni bilo nič manj negativnih reakcij kot na zahodu. Mnogi so namreč prepričani, da bi islamsko prilaščanje oskrunilo svetišče, ki je prvotno pripadalo vernikom, ki jih je prerok islama vedno spoštoval.

Ne bodimo le varuhi spomenikov, vera je živa!

Ob opazki, da so mnogi na zahodu govorili o hudi žalitvi in rani za krščanstvo, je p. Monge poudaril, da moramo biti verniki pozorni, da ne bi postali le varuhi spomenikov ali bogoslužnih prostorov. Vera je namreč živa in ni le dediščina pretekle zgodovine, ampak sprašuje po sedanjosti in nas spreminja v žive kamne v srcu zgodovine. Prav tako pa je spomnil, da kristjani niso obhajali bogoslužij v Sveti Sofiji že zadnjih 560 let.

Pomen Lepega, lepota je ime za Boga

Eden izmed ključnih vidikov, ki jih je potrebno po Mongejevem mnenju upoštevati, je pomen Lepega, saj je lepota ime za Boga, tako za kristjane kot za muslimane. Sveta Sofija je ena izmed tistih svetovnih znamenitosti s privlačno lepoto, ki močno govori o Bogu. Zato bi morala biti še naprej na razpolago v vsej svoji polnosti in tudi v protislovnosti simbolike, ki zbira različne verske in kulturne svetove.