Kolumbija. Prizadevanje Cerkve za ohranjanje miru in pomoč med pandemijo

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Srečanje Škofovskega sveta za mir v Kolumbiji

Skoraj štiri leta po podpisu mirovnega sporazuma med kolumbijsko vlado in Farcom (Revolucionarnimi oboroženimi silami Kolumbije) se predvsem podeželski prebivalci te latinskoameriške države ponovno nahajajo v negotovi situaciji. V preteklih dneh je potekalo virtualno srečanje Škofovskega sveta za mir v Kolumbiji, katerega se je udeležilo okoli 30 nadškofov in škofov ter apostolski nuncij, Luis Mariano Montemayor. V središču pogovorov sta bila analiza trenutnega položaja v državi ter iskanje predlogov, kako naj si Cerkev še naprej prizadeva za mir in spravo. V Kolumbiji se je sicer do sedaj z novim koronavirusom okužilo preko 470.000 ljudi, več kot 15.000 jih je umrlo.

Bistveno je delo z lokalnimi skupnostmi

Kot je v pogovoru za Radio Vatikan povedal msgr. Henao, Cerkev v Kolumbiji na različne načine posreduje pri prizadevanjih za mir. Najpomembnejše je delo z lokalnimi skupnostmi, tako v mestih kot na podeželju. »Prisotnost v krajih, ki so zelo oddaljeni, in kjer različni akterji uporabljajo nasilje ali grozijo prebivalcem, je znamenje upanja in pričevanje ljubezni Boga, ki ne zapusti svojega ljudstva. Gre za delo, ki pomeni biti blizu žrtvam in najbolj ranljivim osebam v družbi. Obstaja zelo veliko lokalnih pobud za mir, ki jih spodbujajo škofije in župnije. Te so bistvene, če želimo ohraniti oz. doseči mir na področjih, kjer so oborožene sile prisotne že več desetletij. Sam sem pogosto obiskal skupine kmetov in oseb, ki živijo v občutljivih situacijah, in se srečujejo, da se pogovarjajo o problemih, s katerimi se soočajo, ter o možnih rešitvah. To je resnično čudovito. Lahko bi rekli, da obstaja nekakšna vmesna raven, na kateri potekajo pogovori z organizacijami civilne družbe ter z mrežami in platformami, ki delajo za mir. V začetku septembra bomo obhajali teden za mir, pobudo, ki je nastala v naši Cerkvi pred več kot tridesetimi leti. Danes pri njej sodeluje več sto akademskih, sindikalnih in drugih organizacij; skratka, vključena je celotna družba. Tretjo raven pa predstavljajo odločitve in pobude predsedstva Kolumbijske škofovske konference. Namen Škofovskega sveta za mir je vzdrževati dialog z državnimi oblastmi in mednarodno skupnostjo. Le-to predstavlja misija Združenih narodov, ki nadzoruje udejanjanje mirovnega sporazuma, ki je bil podpisan s Farcom pred skoraj štirimi leti. Svet si prav tako prizadeva iskati možnosti in rešitve za druge oblike oboroženih spopadov, kot je v primeru gverilcev Vojske narodne osvoboditve, ki so še vedno dejavni v različnih pokrajinah.«

Situacija na podeželju

Direktor pastorale Karitas Kolumbija je v nadaljevanju intervjuja spregovoril o situaciji na podeželju v Kolumbiji: »Na podeželskih področjih, kjer je več kot 60 let potekal oborožen spor z gverilci Farca, je s podpisom mirovnega sporazuma popustila velika napetost. V večini primerov je videti napredek glede ohranjanja miru. Kljub temu pa se je v preteklih mesecih v nekaterih predelih države nasilje ponovno povečalo zaradi delovanja skupine, ki se je odcepila od Farca, Vojske narodne osvoboditve ter oboroženih tolp, ki so vključene v trgovino z drogami. Na območjih na jugu Kolumbije, v bližini meje z Ekvadorjem, je bilo v zadnjih tednih več primerov pobojev, predvsem skupin mladih. Družba je pretresena zaradi teh žalostnih dogodkov. Škofije in župnije ter Karitas od blizu spremljajo prizadete družine in skupnosti.«

Pomoč Karitas. Najbolj prizadeta je Amazonija

Ob koncu pogovora pa je msgr. Henao odgovoril na vprašanje, na kakšen način Karitas pomaga prebivalcem Kolumbije, ki jih je močno prizadela tudi pandemija novega koronavirusa: »Karitas Kolumbija je začela s programom, ki vključuje dostavo hrane najranljivejšim družinam. Mnoge škofije spodbujajo kampanje solidarnosti za najrevnejše. Med najbolj prizadetimi območji je Amazonija, predvsem tamkajšnji avtohtoni prebivalci, saj živijo v predelih, ki so zelo oddaljeni; pomoč, ki jo nudimo njim, je zato velik izziv. Poleg hrane dostavljamo tudi zdravila in pomagamo pri ustvarjanju produktivnih alternativ za kmete ter za najrevnejša mestna področja. Prav tako smo okrepili zdravstvene centre, ki delujejo v okviru škofije.«