V Jeruzalemu slovesni praznik posvetitve bazilike Božjega groba

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Cesar Konstantin in njegova mati Helena sta dala zgraditi kompleks stavb, ki sta ga poimenovala Bazilika vstajenja oz. Božjega groba. Posvečena je bila septembra leta 355, skozi zgodovino pa je doživela mnoge spremembe.

Današnja bazilika, ki jo tvorijo ostanki Konstantinovih stavb in stavba, ki so jo zgradili križarji, pod isto streho združuje Kalvarijo in prazen grob, kar spominja na to, da sta Odrešenikova smrt in vstajenje neločljiva.

Kustos Svete dežele je med današnjo homilijo razmišljal o iznakaženi in preobraženi lepoti, s čimer bi po njegovem mnenju lahko povzeli današnji praznik. »Ta dva vidika zadevata Jezusa iz Nazareta, križanega in vstalega; zadevata Cerkev, zadevata vsakega izmed nas,« je dejal. Iznakaženo lepoto najdemo v prvem berilu iz knjige preroka Izaija (Iz 53,2-5), o preobraženi, ki nas vodi k Vstalemu, pa govorita današnji psalm (Ps 15,10) in evangelij (Lk 24,5-7). »Ta kraj in današnji praznik nas spominjata, da iznakažena in preobražena lepota obstajata tudi v Cerkvi,« je še poudaril p. Patton in nadaljeval: »Razlog, da obhajamo praznik posvetitve, ki je potekala v času križarskih vojn, je ta, da je bil večji del Konstantinove bazilike večkrat uničen in obnovljen. Kakor da bi ta kraj v sebi nosil ne le spomin na Gospodovo trpljenje in vstajenje, ampak tudi na trpljenje in vstajenje Cerkve: trpljenje in vstajenje, ki ga Kristusovo Telo živi v zgodovini kot podaljšanje in razširitev trpljenja in vstajenja njegove Glave.«

Ob koncu slovesnosti se je br. Siniša Srebrenović (prvi zakristan v baziliki Božjega groba, ter svetovalec Kustodije Svete dežele za grško, slovansko, francosko in nemško jezikovno področje), zahvalil kustosu in prisotnim vernikom. Dejal je, da je število romarjev v Sveto deželo v 800-letni zgodovini prisotnosti frančiškanov izredno naraslo le v zadnjih desetletjih. »Večina naših predhodnikov je živela v situaciji, ki je zelo podobna današnji – molili so in varovali svete kraje v imenu katoliške Cerkve,« je poudaril ter dodal: »Kot frančiškanska skupnost se jim pridružujemo in še naprej molimo za vse tiste, ki so tukaj ter za tiste, ki ne morejo biti fizično prisotni na teh krajih.«