Umrl je Ennio Morricone. Njegova glasba vsebuje sakralno razsežnost
Andreja Červek – Vatikan
Ennio Morricone se je poslovil v 91. letu starosti. Pred nekaj dnevi si je ob nesrečnem padcu zlomil stegnenico in zaradi zapletov umrl danes zjutraj, 6. julija, v eni od rimskih bolnišnic »s tolažbo vere«, kot je sporočil njegov osebni prijatelj in odvetnik Giorgio Assumma. »Vse do zadnjega je ohranil bistrost in veliko dostojanstvo,« je zapisano v izjavi za javnost. »Poslovil se je od svoje ljubljene Marije, ki ga je predano spremljala vsak trenutek njegovega človeškega in poklicnega življenja in mu bila ob strani do zadnjega diha.« Pogreb bo potekal v družinskem krogu, »v spoštovanju ponižnosti, ki je vedno navdihovala dejanja v njegovem življenju«.
Več kot 500 partitur za film
Morricone se je rodil 10. novembra 1928 v Rimu. Diplomiral je iz trobente in dirigiranja na Konservatoriju sv. Cecilije v Rimu. Njegova glasbena pot je tesno povezana z italijanskim filmskim režiserjem in scenaristom Sergiom Leonejem, s katerim je postal svetovno znan po svoji glasbi, napisani za njegove filme, kot sta Za prgišče dolarjev (Per un pugno di dollari) in Bilo je nekoč v Ameriki (C’era una volta in America). Napisal je več kot 500 partitur za film, kot sta Novi kino Paradiž (Nuovo Cinema Paradiso) in Misijon, delal pa je tudi s Pasolinijem in Gillom Pontecorvom v filmu Bitka za Alžir. Leta 2007 je prejel Oskarja za življenjsko delo, leta 2016 pa Oskarja za glasbo za film Quentina Tarantina Osovraženih osem (The Hateful Eight). Morricone je s svojo ustvarjalnostjo prav tako obogatil italijansko popularno glasbo v 60. letih, na primer Se telefonando in Sapore di sale.
Izjemen in genialen umetnik
Italijanski predsednik Sergio Mattarella je zapisal, da nas je smrt Ennia Morriconeja prikrajšala za »izjemnega in genialnega umetnika«. Opisal ga je kot »glasbenika, ki je istočasno prefinjen in ljudski« in ki je »zapustil globoko sled v zgodovini glasbe druge polovice 19. stoletja. S svojimi partiturami je zelo prispeval k razširitvi in okrepitvi ugleda Italije v svetu.«
Med glasbo in vero
Morricone je leta 2019 od papeža Frančiška prejel zlato medaljo pontifikata za svoje »izjemno umetniško delo, ki je vsebovalo vidike verske narave«. Podelil mu jo je kardinal Gianfranco Ravasi, predsednik Papeškega sveta za kulturo. Kot je zapisal prek Twitterja: »Izročam ga Bogu, naj ga sprejme v nebeško harmonijo in mu morda zaupa nalogo, da pripravi kakšno partituro za angelske zbore.« Čeprav je Morricone lansko leto odložil dirigentsko palico, pa je na veliko presenečenje sprejel povabilo in dirigiral koncert v dvorani Pavla VI. v Vatikanu. »Nisem mogel reči ne,« je bil njegov odgovor.
Kardinal Ravasi je za Radio Vatikan zatrdil, da je Morriconejeva glasba, kljub raznovrstnosti žanrov, izražala duhovnost in vernost. Z njim se je osebno večkrat srečal. »Moram priznati,« je dejal, »da se ga ne bomo spominjali samo po pomembnem kinematografskem žanru. Vemo, kako je na tem področju bil izviren in sporočilen, predvsem kar se tiče katoliškega sveta – tipičen primer je film Misijon.« Ravasi se Morriconeja spominja v povezavi z dvema posebnima dogodkoma, ki sta bila izključno duhovne narave: »Eden je srečanje in nekajdnevno bivanje z njim na Poljskem, ko je pripravil Oratorij za Janeza Pavla II. Drugi dogodek pa je srečanje, ki se je zgodilo 15. aprila 2019, ko sem mu v imenu papeža Frančiška izročil zlato medaljo pontifikata za njegovo glasbeno delo. Ta dva trenutka pričujeta to, kar je on vedno potrjeval: svojo vero.«
Ravasi je izpostavil versko razsežnost Morriconejeve glasbe: »Zagotovo je imel posebno zanimanje tudi za pisanje sakralne glasbe ali glasbe z verskim vidikom. To mi je Morricone tudi večkrat povedal. Ta vidik je bil v njem: ustvarjati glasbo kot tako, kakor jo je on izražal, ko je prehajal med različnimi žanri, z določenega vidika nepredstavljivimi. […] Izjemna glasba, ki jo je ponujal, ima v sebi to, kar trdi tradicija, da je glasba iz določenih vidikov jezik presežnega, je jezik, ki pripoveduje o skrivnosti. Tudi ko govori laično, je njena lepota nekaj, kar nas postopoma vodi proti večnemu in neskončnemu.«
Spoštovanje in strah pred svetim
Razsežnost svetega v Morriconejevi glasbi je izpostavil tudi Marco Frisina, duhovnik, skladatelj in dirigent zbora rimske škofije, ki je z Morriconejem večkrat sodeloval, na primer pri pripravi koncerta za revne v vatikanski dvorani Pavla VI., 12. novembra 2016, in ob sklepu jubilejnega leta usmiljenja.
»Vedno se je hotel lotiti sakralnega vidika, do katerega je imel, rekel bi, skorajda nekaj strahu,« je za Radio Vatikan zatrdil Frisina, danes rektor bazilike sv. Cecilije v Rimu. »Spomnim se, ko je pisal glasbo za mašo v čast papežu Frančišku, ki je bila izvedena v cerkvi Jezusovega imena leta 2015 v Rimu: o njej je govoril z navdušenjem, kakor da bi šlo za cilj njegove kariere. Zagotovo se v njegovem delu – kar se razume tudi iz glasbe, ki jo je pisal za filme, dovolj se je spomniti Misijona – ponavlja duhovno ali celo izrecno versko sklicevanje. Stvarnost božanskega je bila zanj stvarnost, s katero je treba vedno delati račune in je bila vedno smatrana kot vrh, kot nekaj, k čemur težiti. Spomnim se njegove velike vznesenosti, ko sva skupaj pripravila koncert za revne v Vatikanu, leta 2016. Takoj mi je rekel 'ja', zastonj, ko sem ga povabil. In bilo je prekrasno, kajti takoj se je uglasil z dogodkom, bil je ganjen, čustven. Zavedal se je velike vrednosti, ki jo je predstavljalo sodelovanje v tako lepem in vzvišenem glasbenem dogodku. Po tem lahko razumemo njegov odnos z Bogom.«
