Msgr. Anton Stres na simpoziju SAZU-ja o slovenski spravi

Predavanje msgr. Antona Stresa

Pred dobrimi 30timi leti (9. maj 1990) je na Konstitutivni seji novoizvoljene Skupščine Republike Slovenije njen novoizvoljeni predsednik dr. France Bučar v nastopnem govoru izrekel previdno mnenje, da »s konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.« Tri desetletja po tem se je izkazalo, da ta previdna formulacija »lahko menimo« ni bila odveč. Državljanske vojne v dobesednem smislu res ni več, a njene posledice so še navzoče, kar se lepo kaže v raznih oblikah izključevanja. Zato tudi tistega polstoletnega lomljenja in hromljenja, ki ga z obžalovanjem omenja predsednik Bučar, nismo premagali.

Izplen dosedanjih prizadevanj za narodno spravo seveda ni povsem prazen. Največja pridobitev je to, da o tem lahko svobodno govorimo in razpravljamo. V teh treh desetletjih smo postali bogatejši za številna nova spoznanja, ki bodo prej ali slej narekovala tudi drugačne sklepe in končne ocene, kakor jih je skušalo za vedno zabetonirati – podobno kot z betonskimi pregradami v Hudi jami – uradno zgodovinopisje po nareku ideologije. Resnica – pa naj bo za koga še tako neprijetna – pride prej ali slej na dan. Mi bi si sicer želeli, da bi to razčiščevanje bilo že končano. A nobenega dvoma ni, da bo tudi ta trenutek nekega dne napočil. Sam vidim tri nerazčiščene sklope vprašanj, njihova razjasnitev pa je predhodni pogoj za smiselno prizadevanje za spravo.

1. Prvo zadeva status zgodovinske resnice. Zaklinjanje, da se »zgodovina (mislijo seveda na zgodovinopisje) ne sme spreminjati« je iracionalna zahteva in žaljiva do zgodovinopisja samega. Zgodovinopisje ni ideologija, ki je lahko dogmatsko zabetonirana, ampak je znanost. In kakor je v znanosti vsaka teorija ovrgljiva ali pa sploh znanstvena teorija ni, velja to tudi za teorije o medvojni in povojni zgodovini na Slovenskem. Zavračati apriori to možnost, pomeni priznavati, da dosedanje zgodovinopisje znanstveno sploh ni, ampak je ideologija po meri nekih drugih interesov, ki nimajo veliko opraviti s tem, kaj je res in kaj ni.

2. Druga naloga je določitev strank v postopku narodne sprave. To je za mene najbolj nujno in hkrati verjetno najtežje. Kdo naj se spravi s kom? To vprašanje zastavljam najprej zaradi neke nedomišljene predpostavke, da sta bila glavna nosilca medvojnega konflikta OF in Katoliška cerkev. To pa ne vzdrži kritičnega premisleka. Partizanstvo kot odporniško gibanje je bilo v večini sestavljeno iz vernih katoličanov, ki niso imeli nobenega namena in niso čutili nobene potrebe, da bi se borili proti Katoliški cerkvi, se pravi proti sebi. (Sam dr. Bučar mi je pripovedoval, kako so se partizanske čete skupno udeležile polnočnice). Povrh je bila državljanska vojna omejena v glavnem na ljubljansko pokrajino, tako da ni zajela ne Cerkve ne partizanstva v vseh slovenskih območjih.

Nobenega dvoma ni, da je Komunistična partija bila idejna in organizacijska nosilka revolucije in iz nje izhajajoče državljanske vojne. Torej bi njeni današnji nasledniki lahko bili ena od strank v postopku sprave. Ali pa vsaj njihova veteranska organizacija. Kdo bo pa na drugi strani? Katoliška cerkev to ne more biti. Res je, da je velika večina žrtev medvojnega in povojnega revolucionarnega nasilja in pobijanja pripadala Katoliški cerkvi, vendar ne vsi. Tisti, ki so bili pobiti, niso bili vsi katoličani. Sprava se tudi nikakor ne more nanašati samo na izvensodne pomore po končani vojni, ampak mora zajeti konflikt in njegove žrtve v celoti, to pa pomeni, da je treba vanj vključiti tudi žrtve iz obdobja med vojno. Vihar, ki se je razbesnel nad Slovenijo v maju in juniju 1945, se je začel z vetrom medvojnega revolucionarnega nasilja nad ideološko nasprotnimi pripadniki lastnega naroda. Ta veter, ki je na koncu prerastel v vihar, so začenjali sejati že leta 1942. Tarča revolucionarnega nasilja pa ni bila samo Katoliška cerkev in tudi ne najprej. Prva tarča so bili člani politične elite, ki so jih slabšalno poimenovali »meščanske stranke«, ker pač niso nastopale v imenu proletariata kakor Komunistična partija. Prva tarča so bile elite predvojnih demokratičnih strank. Prva tarča je bila torej parlamentarna demokracija, ki smo jo ponovno vzpostavili pred tremi desetletji. Tudi na koncu, po vojni, niso bili pobiti ali zmetani na pol živi v razna brezna in druga množična grobišča samo domobranci, ampak tisoče ljudi, ki niso imeli drugega »greha«, kakor to, da so bili vplivni in zato potencialno nevarni politični nasprotniki, premožni lastniki tako imenovanih družbeno-proizvodnih sredstev, ki po klasični boljševistični doktrini morajo biti iztrgani iz rok privatnega lastništva, ter ideološki nasprotniki in zastopniki idej, ki bi utegnili zavirati revolucionarno preobrazbo slovenskega narodnega značaja. Mnogi med njimi so med vojno celo podpirali OF. Tudi z njimi – torej z njihovimi nasledniki - se je treba spraviti. To je torej precej pisana paleta nekomunistične večine slovenskega naroda, ki je sprejemala načela sodobne svobodoljubne, pluralistične, pravne državne ureditve in z njo povezane parlamentarne demokracije. Ali naj tudi njo zastopa Katoliška cerkev? To ne bi bilo pošteno, čeprav je bila velika večina le-teh njenih članov. Kdo jih bo zastopal kot stranka v postopku sprave?

3. S tem sem pri tretjem nerazjasnjenem dvoumju, zadeva pa moralno oceno nasilja nasploh in še posebej revolucije. Iz minulih časov komunistične ideologije smo podedovali neutemeljeno predpostavko, da je bila proletarska revolucija zgodovinsko nujna, ukaz zgodovine in je bila torej tudi likvidacija možnih ali dejanskih nasprotnikov komunističnega totalitarnega režima a priori legitimna in moralno upravičena, odpor tej revoluciji pa nelegitimen. Toda to bolj ali manj vnaprej predpostavljeno ideološko izhodišče je tudi z vidika sodobnega moralnega pogleda na uporabo vojaške sile nevzdržno. Sodobna moralna teorija o pravični obrambi – ne vojni – jasno poudarja, da nasilje ne more biti redno sredstvo za urejanje konfliktov, če pa je v določenih izjemnih okoliščinah moralno dovoljeno seči po njem, morajo pa za to biti izpolnjeni jasno določeni in striktni pogoji. Iz tega sledi, da je treba potegniti zelo jasno črto ločnico med moralno upravičeno samoobrambo slovenskega naroda pred okupatorji, ki so ga poimenovali Osvobodilna fronta, in boljševistično revolucijo, ki je bila tipično revolucionarno nasilje in kot tako moralno nesprejemljivo. Za spravo je nujno potrebno ta dva, zgodovinsko in celo osebno večkrat povezana vidika jasno ločiti. Dokler bosta upor proti okupatorju OF in revolucija tako tesno povezana in obravnavana skupaj, kot sta to bilo do sedaj, ne bo možno primerno vrednotiti tudi pozitivne učinke osvobodilnega boja kot legitimnega upora proti okupatorju. Tudi samoobramba pred revolucijskim nasiljem je bila moralno upravičena, razpravljamo lahko le o tem, ali so bila vsa sredstva te samoobrambe moralno dovoljena. Jasna ločitev med osvobodilnim bojem oz. partizanstvom z ene strani in boljševistično revolucijo z druge ter obsodba slednje, bi dejansko šele odprla tudi možnosti, da se vsesplošno priznajo pozitivni vidiki partizanstva in osvobodilnega boja. Dokler tega ne bomo storili, ne bo sprave, ker ne bo jasnosti, čemu v spravnem dejanju priznavamo moralno upravičenost in čemu ne.

Po treh desetletjih prihajamo do spoznanja, da polovičarska sprava ni mogoča oziroma ne zasluži tega imena. Ni mogoče ločevati povojnih pomorov in pobojev od medvojnega revolucionarnega nasilja. Ni več mogoče obsojati samo drugo dejanje, odobravati pa prvo, ki je dejansko porodilo drugo. Ni mogoče dopuščati nobenega dvoumja in nejasnosti pri poimenovanju tega, kar priznavamo kot legitimno – tudi če se s tem ne strinjamo - in tega, kar je v vsakem primeru zavržno in zato tudi mora biti zavrženo, moralno in tudi pravno. Če pa ne mislimo iti do konca, potem tudi prvi korak ni več prvi korak, ampak samostojno dejanje s svojo samostojno in relativno vrednostjo.

Tako ostaja še po treh desetletjih od slovesnosti v Rogu, ki jo imenujejo »spravna slovesnost«, nekaj bistvenih pojmov in kategorij za nadaljevanje procesa narodne sprave nedorečenih. Tudi dejstvo, da državni zbor RS ni sprejel za svojo evropsko obsodbo vseh treh totalitarnih režimov, ki so v velikem delu Evrope povzročili hudo teptanje človekovih pravic že pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej, nakazuje, da je pred nami še dolga pot.