Misijonar Alessandro Maraschi o širjenju pandemije v Mehiki

Andreja Červek - Vatikan

Situacija širjenja okužb s koronavirusom se v Mehiki iz ure v uro slabša. Prejšnje dni je število okužb preseglo 200.000, umrlo pa je 27.769 oseb. Po številu smrti zaradi koronavirusa je Mehika trenutno na sedmem mestu. Čeprav se zdravstvena situacija ne izboljšuje, predsednik Andrés Manuel López Obrador namerava postopoma omiliti ukrepe. Polovica primerov se nahaja v prestolnici, medtem ko je za podeželsko prebivalstvo težko ugotoviti točne podatke, saj morajo bolniki prepotovati velike razdalje, da bi prišli v bolnišnice. Pandemija v Mehiki se vedno bolj širi, kot je za Radio Vatikan povedal Alessandro Maraschi, misijonar Papeškega inštituta za zunanje misijone (PIME), ki se od oktobra lani nahaja v mehiškem glavnem mestu.

»Ko so na začetku februarja našli prvi primer okužbe, ni prišlo do nenadnega žarišča na nekem določenem kraju, kot se je to zgodilo v New Yorku ali v nekaterih italijanskih krajih, a od takrat smo imeli postopno rast okužb,« pojasni Maraschi. Varnostni ukrepi veljajo že tri mesece, a do vrha okužb še ni prišlo, čeprav je bil napovedan že nekajkrat. Sedaj, na začetku julija se okužbe še vedno širijo.

Najbolj prizadeta je prestolnica Ciudad de Maxico in gosto naseljena območja, ki jo obdajajo. »Malo manj kot polovica primerov v vsej državi se nahaja na tem območju in razloge je lahko razumeti, saj gre za najgosteje poseljen del države. Situacija na ruralnih področjih je z vidika okužb zagotovo drugačna, glede na to, da gre za prostrana območja, kjer živi malo oseb.« Po Maraschijevih besedah je na ruralnih področjih veliko dezinformiranosti in pomanjkljiva zdravstvena oskrba, kajti najbližje bolnišnice so oddaljene več kot uro vožnje. »Obstajajo kraji, kjer opažamo, da se naglo širijo lažne novice, posledično tudi nekontrolirani strah in nezaupljivost. Ponekod je navzoče celo prepričanje, da virus v resnici sploh ne obstaja.«

Pandemija tako še bolj otežuje življenje v državi, ki se že sicer sooča z velikimi ekonomskimi in socialnimi težavami. Maraschi pove, da se je lansko leto zaključilo z majhno ekonomsko rastjo, medtem ko podatki o nasilju in nevarnosti niso obetajoči. »Treba je tudi povedati, da ima nova vlada, oblikovana konec leta 2018, za celotno državo načrt, poln upanja, odprt za prihodnost, ki na prvo mesto postavlja boj proti korupciji, kar simbolizira slogan 'objemi in ne krogle' (abrazos y no balazos). Ko je prišel koronavirus, se je nekaj časa nadaljevalo s tem navajanjem upanja, a pandemija je še povečala obstoječe družbene šibkosti. V teh mesecih smo namreč opazili pomanjkanje ekonomskega načrta za najšibkejše družbene plasti.« Veliko je namreč oseb, ki so imele neredno delo, ki pa sedaj nimajo nobenega dohodka, s strani države pa ne pride nikakršna ekonomska pomoč. A tudi mnogi med tistimi z redno zaposlitvijo so, kakor po vsem svetu, izgubili službo. Govori se o stotisoče brezposelnih. Tudi podjetniški sektor doživlja precej kritični trenutek. »Ustvarja se polarizacija in po predvidevanjih se že ve, da bodo prihodnji meseci, prihodnja leta, težka in se bo zagotovo povečalo število oseb, ki živi pod pragom revščine,« zatrdi Maraschi in izpostavi, da podatki prav tako kažejo, da se primeri nasilja niso zmanjšali. »Žal vojna med skupinami organiziranega kriminala ni pojenjala. Ravno v prejšnjih dneh, sredi karantene, je skupaj z ženo bil ubit federalni sodnik, ki se je ukvarjal s pravnimi primeri trgovine z drogo. Pandemija je zagotovo poglobila in še volj osvetlila družbene krhkosti, ki so z ekonomskega in socialnega vidika že sicer bile očitne.«

Maraschi spregovori še o podaljšanju zaprtosti meje med Mehiko in ZDA do 21. julija, kar je s sabo prineslo določene posledice. Kot pojasni, je zaprtje meje bilo sprejeto, a ne za trgovske dejavnosti. »To pomeni, da kdor ima delo v ZDA ali v Mehiki, lahko še naprej prestopa mejo. Mnogi Mehičani namreč delajo v ZDA in se ob koncu dneva vračajo domov v svojo državo. Ko so ZDA marca prvič zahtevale popolno zaprtje meje, je Mehika temu nasprotovala, kajti mehiški delavci v ZDA predstavljajo pomembno točko za ekonomijo. Posledice tega zaprtja, ki so po mojem mnenju najbolj vidne, so danes povezane z imigracijo, ki je tema, za katero se zdi, da je v tej fazi zunaj političnih razprav, in o kateri se zelo malo govori tudi v medijih. A dejstvo je, da je v trenutku, ko je državna meja zaprta in bolj nadzorovana, težje prestopiti mejo. V zadnjem obdobju namreč ni bilo več videti karavan, ki z juga gredo čez mejo, predvsem v manjših skupinah. A tudi na tem področju obstaja veliko šibkih točk, ki so povezane s pandemijo. Sprejemne hiše za migrante na meji so v teh mesecih žal bili kraji, kjer se je virus zelo razširil in zelo prizadel. Migranti tudi v tem primeru ostajajo najslabotnejše osebe in najbolj izpostavljena populacija.«

Na koncu pogovora Maraschi spregovori še o pomembni vlogi Cerkve v tem težkem obdobju. »Cerkev se je v trenutku, ko so bile prepovedane javne dejavnosti in obhajanje zakramentov v navzočnosti vernikov, precej vsesplošno organizirala na župnijski in škofijski ravni ter zbirala prehrambene in ostale nujne izdelke ter jih razdeljevala. V Ciudadu de Maxicu, na območju, kjer se nahajajo bolnišnice, je veliko župnij pripravljalo in še vedno pripravlja dnevne obroke za svojce bolnikov. Drugo preprosto delo, ki pa je zelo koristno in konkretno, pa je spremljanje oseb z duhovnega vidika, a tudi s človeškega. V tem trenutku je veliko oseb, ki kličejo ali pišejo in prosijo za molitev ali pa da bi se preprosto malo pogovorile. Osebe, ki morda sledijo maše in kateheze po spletu. Ti stiki preko različnih sredstev komunikacije, kot sta telefon in internet, so se zelo povečali. Ne gre za neke posebe odgovore, ampak pogosto zgolj za preprosto sočutje, biti blizu osebi, čeprav od daleč. Kar se tiče obhajanja bogoslužja je situacija v Mehiki različna od države do države. Tu na območju Ciudada de Maxica po treh mesecih odpovedi maš z ljudstvom, opažamo tudi med duhovniki, da obstaja veliko pomanjkanje skupnostnega življenja. Trenutno je to zagotovo najpametnejša izbira, da bi se zaustavilo okužbe, a čuti se veliko nostalgije, pa tudi upanje, da se bomo lahko kmalu vrnili nazaj v življenje skupnosti.«