Msgr. Bizzeti 10 let po umoru msgr. Padoveseja o situaciji v Turčiji

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Bogata in kompleksna dediščina

»Njegova dediščina je bogata in kompleksna. V prvi vrsti zato, ker gre za pričevanje človeka, ki se je dobro zavedal, da je bil v nevarnosti, saj je bilo v tistih letih ozračje v Turčiji zelo težko. Vendar pa je ostal zvest Kristusovemu naročilu glede pričevanja evangelija vsem.«

Naraščanje števila kristjanov, manj duhovnikov in sester

Msgr. Bizzeti je najprej orisal današnjo situacijo in pot Cerkve v Turčiji v preteklih letih: »Gre za zelo zanimivo pot, z dvema novostma v primerjavi s časom msgr. Padoveseja. Prva je prihod mnogih kristjanov iz Iraka, Sirije, Irana in Afganistana. Število vernikov v krščanskih Cerkvah se je izredno povečalo, ker so te osebe zbežale iz svojih držav in so v Turčiji našle zatočišče pred vojno. Seveda so se posledično pojavile tudi mnoge težave, ker nimamo pastoralnih delavcev, ki govorijo arabsko, nimamo struktur, vendar pa gre za lepo novost, saj se je število kristjanov več kot podvojilo. Druga novost pa je ta, da je v zadnjih letih predvsem veliko mladih oseb, ki – tudi zahvaljujoč internetu – sami prihajajo v naše cerkve, da bi izvedeli več o krščanstvu. Nekateri izmed njih se odločijo tudi za pot katehumenata. V vseh naših župnijah imamo katehumene, prihajajo pa iz različnih okolij: nekateri so bili prej agnostiki, drugi ateisti, kdo izmed njih pa prihaja tudi iz muslimanskega okolja. Imamo torej Cerkev neofitov (novokrščencev), vendar pa moramo reči, da se je vlaganje v pastoralne delavce, tudi s strani katoliške Cerkve, zmanjšalo. V primerjavi z leti, ko je tukaj deloval msgr. Padovese, imamo danes približno polovico duhovnikov, zmanjšalo se je tudi število sester.«

Božja beseda in cerkveni očetje

Ob 10-letnici umora msgr. Padoveseja je izšla knjiga z njegovimi homilijami in zapisi. Predgovor je napisal msgr. Bizzeti, ki je v nadaljevanju intervjuja spregovoril o tem, kako njegovega predhodnika navdihuje njegovo poslanstvo v Turčiji: »Škofovsko poslanstvo msgr. Padoveseja je bilo osredotočeno na Božjo besedo in na cerkvene očete, ki jih je dobro poznal. Njegove homilije in pastoralna pisma so se vedno nanašala na te vire. Seveda tudi jaz sledim tej smeri – zato, ker sem biblicist, pa tudi zato, ker je Turčija dejansko tako bogata s pričevanji Cerkve iz prvega tisočletja. Gre za izredno veliko dediščino, ki je na razpolago kristjanom, ne samo v Turčiji, ampak v celotni Cerkvi. Msgr. Padovese je imel lepo intuicijo, ko je rekel, da je Turčija Sveta dežela Cerkve.«

Ekumenizem na vseh ravneh

Apostolski vikar v Anatoliji je nato podelil svojo izkušnjo z vidika ekumenizma v Turčiji, oz. o »simfoniji glasov«, o kateri je govoril msgr. Padovese: »To je bilo še eno izmed prijetnih odkritij, ki sem jih izkusil v vsakdanjem življenju Cerkva. Že več desetletij dobro poznam Turčijo, vendar pa sem v času, ko tukaj živim, izkusil, da med krščanskimi Cerkvami obstajata medsebojno spoštovanje in zaupanje. Ob pomembnih praznovanjih, duhovniških in škofovskih posvečenjih ali pomembnih obletnicah so vedno prisotni tudi predstavniki drugih krščanskih Cerkva. To je ekumenizem na ravni voditeljev, vendar pa poleg tega obstaja tudi ekumenizem na osnovnem nivoju, ki je še bolj zanimiv. Imamo družine, katerih člani pripadajo različnim Cerkvam: pravoslavni, sirski, katoliški … In prav te družine pričajo, da je mogoče biti združeni v različnosti, kar je velik izziv ekumenizma. Morda se je v preteklosti videlo ekumenizem kot homogenizacijo, na način, da bi morali vsi govoriti in delati iste stvari. Danes pa se zavedamo, da je veliko bolje slediti liniji enosti z ohranjanjem bogoslužnih in teoloških izročil različnih Cerkva.«

Turčija v času pandemije

Ob koncu intervjuja pa je msgr. Bizzeti spregovoril še o trenutni situaciji v Turčiji, ki je na začetku tretje faze pandemije: »Gotovo je ta pandemija velika tragedija tudi zaradi vseh posledic, ki jih prinaša; zaradi stranskih učinkov na duševno zdravje, na primer otrok, zaradi škode na področju ekonomije. V Turčiji je število okuženih visoko, vendar pa je bilo število umrlih zelo omejeno. Vlada je namreč takoj sprejela hitre in zelo radikalne ukrepe. Na primer, jaz, ki imam več kot 65 let, že 80 dni ne smem iti iz hiše. Prebivalci so ukrepe upoštevali, kar je gotovo pripomoglo k nizkemu številu smrti. V Anatoliji je situacija najboljša v Turčiji, tako zaradi nadmorske višine kot tudi zaradi obsežnih področij. Verjetno bo od julija naprej mogoč tudi obisk Turčije. Vikariat konec avgusta organizira 10-dnevni uvodni tečaj v ikonografijo za ženske iz Italije, saj smo videli, da je bila ta pobuda v preteklih letih zelo dobro sprejeta in jo lahko letos varno ponovimo.«