Misijonarji na Tajskem kljub pandemiji nadaljujejo svoje poslanstvo

Andreja Červek – Vatikan

V tajski provinci Tak, v ogromnem okrožju Umphang, na meji z Mjanmarom, obstaja zelo majhna katoliška skupnost. Vsega skupaj štiri družine, od katerih ena živi takoj čez mejo. Pastoralna in duhovna oskrba je zaupana saverianskemu misijonarju Alessiu Crippi, ki ga razveseli ponovno odprtje cerkva. »Stvari se počasi vračajo v normalnost, sedaj lahko verniki skupaj obhajajo evharistijo, ponovno se lahko čutijo kot živa skupnost,« pravi Crippa. »To smo čakali že nekaj časa. Za štiri družine na mojem območju je bilo drugače. Običajno maše obhajamo po domovih. Tudi v času karantene smo misijonarji šli od hiše do hiše, da bi se izognili zbiranju. Skratka, nikoli nismo prekinili obhajanja.«

Ob državni meji v okrožju Umphang se zadnja tri leta izvajajo izobraževalni in kulturni programi, v katere so vključeni pripadniki različnih etnij in ver, ki živijo tik ob meji z Mjanmarom. »Tu je največ revščine. Prej meje med obema državama ni bilo, sedaj pa so mnoge družine  ločene,« pojasni Crippa, ki ne skriva težav pri izvajanju tako pomembnega apostolata: »Da bi prišli do ene same vasi, so potrebne tri ure in pol vožnje z avtom, kar je zelo naporno.« A se kljub temu ne preda in pravi, da bodo naslednji mesec začeli z osnovanjem sprejemnega centra za otroke in mlade ter z izobraževanjem.

Pandemija je povzročila velik udarec misijonskemu delu, a ga ni zaustavila. Težko je bilo priti v vasi, se srečati in govoriti z družinami, skoraj nemogoče je bilo sodelovati z begunskim taboriščem, kjer je na tisoče oseb. »V begunskem taborišču je prostorski problem, ljudje v kočah so nagrmadeni. Mnogi iščejo delo zunaj struktur, v tolerirani ilegalnosti, a virus ovira tudi to. Pomoč znotraj taborišč se zmanjšuje. Stanje revščine pa narašča,« zatrjuje Crippa.