Direktor Karitas Rim: Novi papežev sklad naj pomnoži solidarnost

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Preroško dejanje papeža Frančiška

»To dejanje sprejemamo tako kot večino dejanj papeža Frančiška, to je kot preroško dejanje. Pismo, ki ga je napisal kardinalu, je prežeto z očetovskim srcem, ki pravi, da ne moremo, da ne bi mislili na izključene. Odločitev, da ustanovi sklad, razodeva njegovo očetovsko srce, ki pravi, da je delo sveto; da delo daje dostojanstvo in da je tisti, ki delo izgubi, v nevarnosti, da izgubi dostojanstvo. V pismu vabi, naj varujemo dostojanstvo oseb, in mi bomo za to vse storili.«

Naj sklad sproži mehanizem čudeža podelitve

Ambarus je zatem odgovoril na vprašanje, kako bodo razdelili prvo denarno nakazilo ter povedal, kakšen ekonomski vpliv je imela pandemija na mesto Rim: »Smo v fazi razločevanja – kaj narediti, da bi to papeževo preroško dejanje sprožilo mehanizem čudeža podelitve. Sveti oče pravi, da pet hlebov in dve ribi niso več dovolj. On je dal pet hlebov in dve ribi in upamo, da se bo z nakazanim zneskom upravljalo tako, da bo postal pomnožitven čudež podelitve. Če bi mislili, da bi dali začasno plačo vsem tistim, ki so v tem času izgubili službo, en milijon seveda ne bi bilo dovolj, ker bi lahko pomagali le zelo majhnemu številu oseb. En milijon evrov skušamo torej preoblikovati v t.i. "vzhajanje karitativnosti".«

Okoli 10.000 družin med pandemijo prvič na Karitas

»Škofijska Karitas in vse različne stvarnosti karitativnosti v mestu samem, tudi župnije, se v tem času karantene nikoli niso ustavile. Zaenkrat še zbiramo podatke, ampak lahko rečemo, da je v tem času okoli 10.000 družin prišlo prvič na Karitas prosit za pomoč. Gre za ljudi, ki so delali na črno, ki so imeli začasno ali dnevno delo in so se znašli brez vsega. Prišli so prosit za hrano. Pandemija je po eni strani razkrila izredno šibkost našega mestnega družbenega tkiva; po drugi pa je razodela tudi obličje Cerkve, ki jo tvorijo mnogi ljudje, ki so zavihali rokave in ponudili pomoč. Papež je vse to poudaril. Zdaj ni čas, da bi dajali drobtine, ampak je čas za izdatno solidarnost. Posebno preizkušeni so tisti, ki nimajo stalnega dela, izključeni. V Rimu, na primer, so hoteli in restavracije doživeli hud udarec. Ljudje, ki delajo v tem sektorju, so postali obupani. Pretrese me, ko v očeh tolikih žena, ki prihajajo prosit pomoč za svoje otroke, vidim mešanico zdravega ponosa, da bi zaščitile svoje otroke, in hkrati veliko bolečino, da morajo prositi za pomoč. Te izkušnje ostanejo v srcu. Potrebno je poudariti, da v veliki večini primerov ne gre za tujce, ampak za prebivalce Rima. Res je pretresljivo, šlo je za pravo eksplozijo. Gre za osebe, ki pravijo, da si niso nikoli v življenju predstavljale, da bodo morale kdaj prositi Karitas za pomoč.«

Izstopiti vsak iz lastnega vrtička

Direktor Karitas Rim je nato svoje razmišljanje navezal na povabilo papeža Frančiška, da bi bile različne ustanove med seboj bolj povezane: »Pogosto ustanove, tudi sama Cerkev, živimo v grehu avtoreferenčnosti, vsak zase. Papež je to že večkrat ponovil. Sveti oče opozarja, da socialna zaveza za Rim pomeni prav to, da izstopimo vsak iz lastnega vrtička, damo skupaj stvari in moči, saj bomo lahko le tako prišli ven. Če bomo še naprej živeli z držo samozadostnosti in nasprotovanja, bo to vodilo le v nadaljnje družbene rane, posebej na račun najšibkejših. Papeževo povabilo se mi zdi zelo lepo in lokalne ustanove so se takoj pridružile.«

Fobija pred revščino in revnimi še večja

Don Benoni je nato odgovoril na vprašanje, če meni, da smo zaradi obdobja prisilne izolacije postali bolj solidarni ali zaprti v svoje strahove ter če je kriza, ki jo je povzročila pandemija, v centru vplivala na drugačen način kot na periferiji: »Žal ne pozna razlik. Tudi samostojnega podjetnika, na primer, ki živi v centru in je bil primoran ustaviti svojo dejavnost, je kriza zadela kot strela. Poleg tega pa je znotraj mesta Rim vedno manj razlik med centrom in periferijami. Tudi v središču prestolnice se namreč srečujemo s situacijami velikih stisk. Glede tega, če smo postali bolj solidarni ali zaprti, pa mislim, da sta znotraj današnjega človeštva obe občutji. Po eni strani zaradi dejstva, da smo v ospredje dali to, kar je bistveno, obstaja želja, da bi se znebili tega, kar je odvečno. Po drugi strani pa prav tako obstaja strah, da lahko tudi mene doleti socialna šibkost, revščina, kakor da bi šlo za nekakšno bolezen. Tudi pred pandemijo smo rekli, da obstaja "fobija pred revščino, fobija pred revnimi", kakor da bi bilo nekaj nalezljivega. Menim, da je danes še bolj prisotna.«

Oseba ni številka, ampak skrivnost Boga

Ob koncu pogovora pa je direktor Karitas Rim podelil eno izmed izkušenj, ki ga je v zadnjih mesecih posebej pretresla: »Na eno izmed župnijskih Karitas je prišel gospod, tuj državljan, ki dela pri eni izmed družin v Rimu, brez pogodbe, brez zavarovanja. Med pandemijo je prišel prosit za pomoč. Župniku je povedal, da je gospo, pri kateri dela že 34 let, prosil, če mu lahko da plačo, ona pa mu je odgovorila, da mu ne more plačati, ker ni delal. Rekel je, da je mislil, da je po 34 letih zanje kakor sin, tako da se mu je porušil svet, zato je prišel po pomoč na Karitas. Mislim, da moramo biti zelo pozorni, ko navajamo številke. Večkrat z lahkoto rečemo 1000, 3000, 5000 … vendar pa se ne zavedamo, da je za vsako izmed oseb drama ali košček nebes, ali obe stvari. Zapomniti si moramo, da je vsaka oseba skrivnost Boga, ki ji je potrebno prisluhniti, jo zaščititi, ovrednotiti do dna, z njenimi lučmi in sencami.«