Afrika: Premisliti sodelovanje. Bolj poslušati ljudi kot pa vlade

Andreja Červek – Vatikan

Gverila v Srednjeafriški republiki nima premirja. Mesto Bouar je bilo prizorišče napada skupine upornikov. »Situacija je zdaj zelo napeta,« pravi Aurelio Gazzera, italijanski karmeličan, ki že vrsto let kot misijonar deluje v Srednjeafriški republiki. Za Radio Vatikan pojasni, da gre za eno od skupin, ki so podpisale kartumski sporazum, a je pred nekaj dnevi od njega odstopila.

»Ne vemo dobro, kakšen bi lahko bil razplet teh neredov. Ne moremo računati veliko na modre čelade, ne na srednjeafriške oborožene sile, čeprav so tokrat nekaj vendarle storili, vsaj kar se tiče srednjeafriške vojske,« poskuša situacijo razložiti p. Gazzera in doda, da je veliko elementov, ki so v igri, in je težko razumeti, kaj se bo zgodilo. »Ljudje so naveličani gverile, ne prenesejo več tega. Ogromen problem pa je, da obstajajo skupine upornikov, s katerimi se mednarodna skupnost in vlade še naprej pogajajo, a brez rezultata.«

Gazzera spregovori o prizadevanju Cerkve, da bi lokalnemu prebivalstvu pomagala razumeti resnost širjenja koronavirusa ter jih spodbuja k upoštevanju varnostnih ukrepov. »Gre za veliko delo, s katerim smo začeli že konec marca, ko je bilo okuženih samo osem oseb. Včeraj smo jih imeli 1952. Okužbe so v zadnjih tednih močno narasle. Država je velika, čeprav je prebivalstva malo, sredstva so skromna, predvsem zdravstvene strukture so izredno neustrezne. Nekaj so pripravili v prestolnici Bangui, a drugod, po provincah, je bolj ubogo. Mi smo konec marca in na začetku aprila začeli srečevati vse župnijske skupnosti. Pomagali smo jim seznaniti se z boleznijo, da bi se o tem govorilo po vaseh in mestih. Na razpolago smo dali material, zaščitne maske in rokavice ter nekaj hrane, predvsem za najšibkejše, ostarele in invalidne.« Izpostavi, da veliko pomoči prihaja iz italijanske škofije Massa-Pontremoli ter nevladne organizacije v Pragi. S pomočjo Italijanske škofovske konference in italijanske Karitas oskrbujejo nekatere bolnišnice z zaščitnim materialom in materialom za prvo pomoč, v kolikor to dopuščajo tamkajšnje razmere, kar je še velika stvar, saj s strani države ne prihaja ničesar. Zadnji teden sodelujejo tudi s Karitas ZDA pri projektu ozaveščanja in razdeljevanja veder in materiala za umivanje rok. »Na razpolago dajemo minimalna sredstva, da bi zaščitili vsaj del prebivalstva,« zatrdi.

Doda, da pa kljub temu, da se veliko govori o nevarnosti okužbe, ljudje situacije ne jemljejo resno. »Tu imamo stalno avtomobile, ki gredo in prihajajo iz Kameruna. Kamerun pa je država, ki se je je epidemija zelo dotaknila in je delno tudi izvor velikega dela okužb v Srednjeafriški republiki. Kljub prepovedim je veliko premikanja.«

Ta teden so škofje Evropske unije in afriški škofje izdali dokument, namenjen političnim predstavnikom obeh celin, ki govori o pospeševanju pravičnega in odgovornega partnerstva, ki je osredotočeno na osebo. Gazzera zatrdi, da so po eni strani škofovske konference Afrike zelo občutljive in pozorne do stvarnosti vsake države in so pogosto edini uravnoteženi in resen glas, ki se zoperstavlja korupciji in tragedijam, ki se odvijajo v vrsti afriških držav. Po drugi strani pa Evropa s sabo nosi prtljago krščanskih korenin in je celina s pozitivno navzočnostjo, ki zelo pomaga. »Srečanje teh dveh stvarnosti lahko pomaga afriškim državam, da razvijejo in spremenijo smer, v kateri mnoge med njimi hodijo. Lahko se torej deluje v boju proti korupciji, za pravičnost, za revne; prizadevanje za odgovornost, solidarnost, zaščito stvarstva, ki se dotika vseh držav, še posebej afriških, istočasno zelo bogatih in zelo revnih zaradi virov, s katerimi pa se slabo upravlja.«

Gazzera se še posebej bori proti ilegalnemu rudarskemu izkoriščanju. Kot pravi, so novice delno pozitivne. »Kitajska podjetja, ki že leto in pol povzročajo katastrofo v Bozoumu, večinoma odhajajo. V prihodnjih dneh želimo stvari še preveriti. Marca je bilo izdano poročilo Amnesty International, ki je od vlade zahtevalo, da se te dejavnosti nemudoma prekinejo. Mislimo, da če odhajajo, je to zato, ker so si že vzeli, kar so hoteli. A pomembno je, da vsaj delno povrnejo škodo, ki so jo povzročili.«

S trditvijo iz skupne izjave evropskih in afriških škofov, da »Afrika in Evropa lahko postanega motor za vzpostavitev multilateralnega sodelovanja«, se Gazzera strinja, a takoj pripomni, da je treba premisliti, kaj pomeni sodelovanje. »Tukaj pogosto vidimo morje nevladnih organizacij, z ogromnimi sredstvi in zelo vprašljivimi rezultati, pogosto pomanjkljivimi, včasih dobrimi, včasih celo negativnimi. Nekatere delajo dobro in jih je treba spodbujati. Mislim, da bo ekonomska kriza, ki bo sledila covidu, nekoliko prisilila tudi nevladne organizacije, da pogledajo, kakšne so stvari. To sodelovanje je treba premisliti tako, da se posluša ljudi bolj kot pa vlade; sodelovanje, ki poteka v smislu kontinuitete, trajnega dela, ne pa da se zanaša samo na valove izrednih stanj.«