Koronavirus. Cerkev v Italiji podpira z molitvijo, upanjem in bližino
Andreja Červek – Vatikan
Italijanska vlada je včeraj, 1. marca, sprejela novi dekret o preprečevanju širjenja koronavirusa, ki določa omejitve tudi za verske kraje. V treh italijanskih deželah Lombardiji, Benečiji in Emiliji – Romaniji, kjer je največ okuženih s koronavirusom, je odprtje cerkva pogojeno s sprejetjem varnostnih ukrepov, ki preprečujejo zbiranje oseb, upoštevajoč pri tem velikost in značilnosti prostorov, med osebami pa mora biti zagotovljen najmanj en meter razdalje. Med tednom so odpovedane vse maše.
Predsednik Italijanske škofovske konference, kardinal Gualtiero Bassetti, pravi, da v tem trenutki popolno spoštovanje vladnih odredb izraža dolžno pripravljenost, da se v celoti sooči s težavami, ki jih živi država. »Gre za trenutek soodgovornosti, kjer Cerkev daje svoj prispevek z molitvijo, upanjem in bližino. Ta preizkušnja mora predstavljati priložnost, da se ponovno najde solidarnost, ki zbližuje,« zatrjuje Bassetti.
»Rani v srce pastirje, skupnosti in vse vernike, ker ne morejo skupaj obhajati svete maše,« je v sporočilu svoji škofiji včeraj zapisal beneški patriarh Francesco Moraglia, ki pa dodaja, da je situacijo treba vseeno razumeti kot »dejanje državljanske odgovornosti in pozornosti do zahtev kolektivnosti in skupnega dobrega«.
»Poziv s strani zdravnikov, odločitev oblasti, posredni pritiski so se pokazali kot zelo učinkoviti v boju za preprečitev širjenja virusa,« pa je zatrdil milanski nadškof Mario Delpini med mašo prve postne nedelje, ki jo je v stolnici daroval za zaprtimi vrati, verniki pa so jo lahko spremljali preko televizijskega prenosa. Med homilijo je predlagal, naj verniki v tem trenutku, ko se ni varno zbrati pri evharistiji, »čas, ki bi ga sicer namenili sveti maši, namenijo tišini, meditaciji Božje besede in molitvi ter tako spremenijo tudi to situacijo v koristen trenutek«.
V intervjuju za italijanski časnik Corriere della Sera bolonjski nadškof kardinal Matteo Zuppi zatrjuje, da nam virus pomaga razumeti, da se samo s prizadevanjem za skupno dobro lahko to nesrečo spremeni v dragoceno priložnost, da se postane blizu mnogim krhkostim, ki nas obdajajo. »Ta prisilna odpoved nam mora pomagati razumeti dar, ki smo ga prejeli, da bomo bogastvo naše vere živeli na bolj zavesten način, ko se bomo vrnili k običajnemu življenju,« pravi Zuppi.
