Kard. Sandri: Na zgodovino gledati s Kristusovim pogledom

Andreja Červek – Vatikan

Mašo v maronitskem kolegiju je kardinal Sandri daroval ob prazniku sv. Izaije ter dejal, da »obhajati praznik skupnosti, kolegija in družine, iz katere vsak prihaja, ne pomeni pobegniti pred vsakdanjo realnostjo in si misliti, kako smo nekaj drugega od tistega, kar smo, ampak pomeni priložnost, da se ponovno zavemo svoje najgloblje identitete, kot posamezniki in kot bratstvo, v veselju, da smo ljubljeni in odrešeni od Gospoda«.

Slediti Gospodovemu klicu

Biti izbrani je po kardinalovih besedah dar, ki ga je treba varovati, a ne kot privilegij, ki jih naduto postavlja nad druge, ampak kot zaklad, ki jim je zaupan, da bi njegova luč in bogastvo bila dar za vse. »Bratstvo redovnega življenja izvira iz skupnega Gospodovega klica, ki mu je vsak posamezno prisluhnil in mu sledil v življenje v skupnosti.« Gospodov blagoslov se lahko doživi pod pogojem, da vsak hodi po svojih poteh in izpolnjuje njegove zapovedi, s tem ko posluša njegov glas. »Podoba življenja, ki si je ne narediš ti, ampak jo je drugi shodil, ter razsežnost poslušanja nas spominjata, da je naše življenje v odnosu z Drugim, ki smo mu izročili življenje z redovnimi zaobljubami,« je zatrdil Sandri.

Pot proti Kalvariji

Ta, ki so se mu podarili, je nadaljeval, je Križani: »Postna pot, ki jo živijo vse Cerkve, kljub razlikam v tradiciji in koledarju, nas vsak dan postavlja na pot proti Kalvariji, ko gledamo Njega, ki je bil preboden zaradi naših grehov, jih vzel nase, da bi mi bili osvobojeni in bi lahko živeli odrešeni: Gospod je zares naša rešitev. Pred les križa položimo svoje osebne stiske, dramo sveta, krik mnogih, ki že več nimajo glasu, da bi povečali svoje prošnje; poklicani smo gledati na zgodovino s koordinatami in obzorjem Kristusovega pogleda s križa.« Samo na ta način se »vsak problem in situacijo postavi v širši kontekst«, ki nas osvobaja vsakega egoizma.

Ne pozabiti na stiske sveta

Sandri je pri tem spomnil na različne drame, ki jih živimo v današnjem času. Zaradi krize, ki jo povzroča širjenje epidemije virusa, kar po eni strani zahteva »previdnost in pozornost«, ne moremo pozabiti na vse, kar se dogaja na primer v Afriki, ko hudo pomanjkanje povzroča lakoto na milijone oseb, ki se spoprijemajo z napadom kobilic. Izpostavil je tudi »sramoto, ki je skorajda že več ne čutimo ob sirskem konfliktu«, ter ob situacijah, v katerih se nahajajo begunci na mejah Evrope. Neposredno se je obrnil na maronitsko skupnost in dejal: »Da je libanonski narod več let trpel pod sirsko okupacijo, nas nikakor ne upravičuje, da ne bi videli drame in storili nekaj za brate v človeštvu.« Sandri je študente kolegija pozval, naj ne pozabijo na sedanjo »libanonski krizo, ko je težko imeti odprte šole, ki so dragoceni dar za vzgojo mladih generacij za mirno in spoštljivo sobivanje med različnimi verstvi v državi«. Pozval je, naj brez strahu hodijo za Križanim in se pustijo, da jih On reši. Jezus je zapoved, naj ljubimo svoje sovražnike in molimo za tiste, ki nas preganjajo, najprej sam živel na Kalvariji.

Živeti poslanstvo in oznanilo

Kardinal Sandri je pri tem pozval k bratstvu: »Sledimo Njemu, kajti vemo, da Njega ni med mrtvimi, ampak je Vstali in je Živi, in kot je obljubil je z nami vse dni do konca sveta. Njegova navzočnost daje našemu bratstvu kot posvečenih razsežnost poslanstva in oznanila, da bi ga vsi lahko spoznali in ljubili.« Spomnil je še, da se je maronitska Cerkev rodila kot meniška Cerkev, ki je znala živeti na gori in tudi sestopiti v doline ter se odpreti za bolj prostrano razsežnost: »Naj ji Gospod pomaga, da bo znala razločevati znamenja časov in zaslutiti, k čemu je poklicana danes v Libanonu, na Bližnjem vzhodu in po vsem svetu.«