Kard. Pietro Parolin o Lateranskih sporazumih

Andreja Červek – Vatikan

Predgovor kard. Pietra Parolina

Minilo je že 90. let, odkar so 11. februarja 1929 bili v lateranski palači v Rimu podpisani Lateranski sporazumi. Dogodek ni omejen le na nek srečen prizor v odnosih med Svetim sedežem in italijansko državo, čeprav je podpis pogodbe in konkordata uradno zaznamoval pomembno fazo v zgodovini teh odnosov, ki so do takrat bili precej konfliktni.

Lateranski sporazumi imajo zelo veliko vrednost, v kolikor so pozitivno zaključili tako imenovano 'rimsko vprašanje' ter papežu in Svetemu sedežu omogočili opravljanje univerzalnega duhovnega poslanstva, ki jima je lastno in za katerega sta potrebna popolna svoboda in neodvisnost od kakršne koli politične oblasti.

Številne zgodovinske študije in obsežne publikacije v teh skoraj stotih letih, so upravičeno postavile v ospredje kompleksnost situacije, s katero sta se spoprijela Pij XI. in njegov državni tajnik kard. Pietro Gasparri. Za Sveti sedež je bilo nujno najti rešitev, ki bi papežu omogočila imeti popolno suverenost, četudi na teritoriju, ki je bil bolj simboličen. Tega namreč ni zagotavljal zakon iz leta 1871. Čeprav je bila zvedena na minimum, je teritorialna suverenost papeža v državi mesta Vatikan je bila med drugim odločilna pri zaščiti oseb, ki jih je fašistični režim iskal pred in med drugo svetovno vojno zaradi političnih razlogov. S podpisom Lateranskih sporazumov je Sveti sedež ponovno našel svoje mesto v orkestru narodov in okrepil možnosti za razširitev svojega mednarodnega položaja, ki je že bil priznan, in za sodelovanje v različnih mednarodnih pogajanjih.

Nekateri nostalgiki so hoteli, da bi bila papežu priznana oblast na teritoriju, ki bi imel večji obseg, a papež Pij XI. je modro izbral minimalno rešitev.

Lateranski sporazumi se umeščajo v diplomatsko dejavnost papeža Rattija, kar se je izrazilo ob sklepu sporazumov z večjim številom držav, ki so se usmerile v pospeševanje dobrega lokalnih Cerkva, njihovih pastirjev in vernikov ter koristnega sodelovanja s civilnimi oblastmi za dobro narodov.

Pij XI. je bil upravičeno imenovan 'papež misijonov', kar se delno lahko pripiše tudi možnosti polnega delovanja na mednarodni sceni.

Najbolj kočljivo vprašanje, na katerega je bilo treba odgovoriti, je bilo, ali je primerno podpisati sporazume z Italijo, ki ji vlada fašistični režim, zavedajoč se, da bi takšna sprava lahko koristila samemu režimu. Pij XI. in kardinal Gasparri sta se v polnosti zavedala tveganja. Obema je bilo jasno, da bi se fašizem lahko okoristil s sporazumom, in zavedala sta se, da so mnogi katoličani, in med njimi nekateri kardinali, nasprotovali kakršnemu koli dogovoru z režimom, kot tudi različni predstavniki zunanjega političnega sveta.

Četudi nista bila prepričana v trajanje sporazumov, sprejetih 11. februarja 1929, sta Pij XI. in njegov državni tajnik, sprejela priložnost, ki jo je ponujal takratni zgodovinski kontekst. Oba sta nameravala podpreti splošen dogovor z italijansko državo in se nista pustila ustaviti pomislekom in zadržkom, sicer razumljivim, v zvezi s posledicami sporazuma na takratno politično stanje, ampak sta se usmerila na trajno in organsko ureditev odnosov med državo in Cerkvijo v Italiji.

Pij XI. je bil daljnoviden in realističen, kar dokazuje tudi zgodovina teh devetdesetih let. Lateranski sporazumi so namreč priznani s strani italijanske ustave, ki jih omenja v 7. členu.

S tem, da je Sveti sedež moral vzeti na znanje novosti drugega vatikanskega koncila, Italija pa uskladiti dogovore z italijansko ustavo, je konkordat dokazal svojo prilagodljivost na spremenjene okoliščine, kar potrjuje dogovor Villa Madama, 18. februarja 1984.

Te strani preko večdisciplinarnega študija Lateranskih sporazumov in njihovih priprav pomagajo bolje razumeti koristno sodelovanje med Cerkvijo in državo Italijo 21. stoletja za skupno dobro.