Španija ima 14 novih blaženih mučenk
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
14 redovnic umorjenih iz sovraštva do vere …
»Gre za znan kontekst španske državljanske vojne med letoma 1936 in 1939, kjer je poleg političnih razlogov izbruhnilo sovraštvo proti kristjanom do te mere, da lahko rečemo, da je šlo za eno najhujših protikatoliških preganjanj, ki jih je doživela Cerkev. V načrtu je bilo celo popolno razkristjanjenje Španije. Spomnimo, da je v takšnih okoliščinah potekalo preganjanje v Mehiki, kot tudi v Rusiji, od koder izhaja ateistični, protikrščanski okvir, ki so ga narekovali zagovorniki komunizma. To je kontekst. Te sestre so bile umorjene iz sovraštva do vere.«
Krutost človeka, ki se ne usmili niti ostarelih žena
Vendar pa niso bile umorjene istočasno, ampak v razmiku približno enega meseca, kar kaže na stopnjevanje nasilja v tedanji Španiji, ki se ni ustavilo niti pred ostarelo redovnico – s. Asuncion Monedero, eno izmed novih blaženih –, ki je bila na invalidskem vozičku. Kardinal Becciu je ob tem odgovoril na vprašanje, kako je mogoče to razložiti ter kaj je bilo v srcu ljudi, ki so to storili: »Težko je razložiti. Naj opozorimo, da so bile v tej skupini sester tako dvajsetletnice kot tudi ostarele, med njimi ena celo na invalidskem vozičku. 10 jih je bilo iz samostana Las Rozas, po dve pa iz samostana El Pardo in Escalona. Bile so aretirane in ustreljene med 23. avgustom in 8. novembrom, torej ne vse skupaj, ampak v skupinah. To je težko razložiti. Po eni strani vidimo nedolžnost, krotkost teh oseb, ki pustijo, da jih umorijo in izrečejo besede odpuščanja, po drugi pa krutost človeka, ki se ne usmili niti ostarelih, nemočnih žena. Srce je skrivnost. Ni mogoče, da obstajajo tako velika nasprotja: na eni strani krotkost in na drugi neverjetna krutost.«
Kdor odpušča, zmaga
Prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov je nato spregovoril o s. Marii Carmen Lacaba, ki je bila opatinja samostana El Pardo. »Imela je 54 let in ena izmed njenih tovarišic pravi, da je bil njen značaj blag in ljubezniv, zelo rada je imela molitev. Zdelo se je, kakor da bi vedno živela v božji bližini: to je pričevanje ene izmed njenih sosester. Sposobne so bile odpustiti, kakor je Jezus odpustil svojim krvnikom, ko je prosil Očeta "odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo," skoraj kakor da bi jih opravičil. Tukaj nas Jezus vabi, da bi imeli široko srce, ni lahko. Odpustiti ni lahko, vendar pa je Jezus odpustil in v zgodovini krščanstva imamo zelo veliko tistih, ki so znali odpustiti in ki odpuščajo. To je Božja milost. Človekovo srce je pripravljeno odreagirati, ne da bi znalo nastaviti drugo lice. Občutek maščevanja je močno nagnjenje v človeku. Le tisti, ki na hudo odgovori s hudim, tisti, ki na žalitev odgovori z maščevanjem, povzroča uničenje, sovraštvo; kdor pa sprejme in odpušča, ustvarja življenje in stori, da se pozabijo temni trenutki življenja posameznikov kot tudi zgodovine. Kdor odpušča, zmaga.«
Pomen molitve
Mati Carmen je govorila, da »tišina z ljudmi podarja čas za pogovor z Bogom.« Kardinal Becciu je ob koncu intervjuja razmišljal ob teh besedah in dejal, da nam pomagajo dobro razumeti molitev. »Spomnimo se, da nam je Jezus sam rekel: "Ne govorite veliko besed. Oče ve, kaj potrebujete." Raje recite "Oče naš", ali iščite najprej Božje kraljestvo in vse vam bo navrženo. Molitev se tukaj razume tako, kot se mora: ne gre za to, da prosimo, prosimo, prosimo. Gre tudi za ta trenutek, saj Gospod želi, da pokažemo zaupanje Vanj. Kot otroci moramo izraziti svoje potrebe, bolečine in Ga prositi, vendar pa je molitev predvsem to, da pustimo Bogu, da govori v nas. In tišina je globok odnos z Bogom, je resnično občestvo z Bogom, kjer Boga lahko slišimo, in razodeva se predvsem v tišini. Molitev torej ni nekaj, kar se stori v naglici; pomeni dati pravi prostor Bogu, da bi mogel govoriti v tvojem srcu.«
