Simpozij o Janezu Ludviku Schönlebnu ob 400. obletnici njegovega rojstva

P. Ivan Herceg DJ - Vatikan

Glavni namen simpozija je bil osvetliti Schönlebnovo življenje in delo, zlasti njegov vsebinsko bogat, obsežen ter tematsko zelo širok opus, in dodati nekaj novih koščkov k poznavanju te, tako za slovenski kot tudi za širši evropski prostor, pomembne osebnosti ter ga predstaviti širši javnosti.

Oris Schönlebnovega življenja

Schönlebnova zanimanja in njegovo raznovrstno dejavnost je najodločilneje zaznamovala njegova razgibana življenjsko pot: zlasti osemnajstletno obdobje šolanja in redovne formacije v jezuitskem redu, ki je oblikovalo njegov duhovni svet in pomembno vsebinsko razvejalo ter usmerilo njegova zanimanja. Pomagalo mu je tudi splesti izredno širok krog poznanstev, ki mu je pozneje olajšal pretok informacij in ga dejavno povezal z evropsko znanstveno produkcijo tistega časa. Po vstopu v jezuitski red je Schönleben deloval v številnih kolegijih Avstrijske jezuitske province, na Dunaju, v Leobnu, Gradcu, Kremsu, Linzu, Passauu, Judenburgu in Ljubljani, v nekaterih od teh celo večkrat. Čeprav se je, doslej še ne iz čisto pojasnjenih razlogov, odločil izstopiti iz jezuitskega reda, je ostal z njim tesno povezan in je vse življenje v duhu ostal jezuit. O njih je v oporoki zapisal, da je vse, kar ve in je, prejel od njih. Gotovo je njegovo življenjsko pot pomembno zaznamovalo tudi kratkotrajno bivanje v Padovi, ko je na tamkajšnji univerzi decembra 1653 dosegel doktorat iz teologije. Verjetno so mu osebna poznanstva iz tega obdobja pozneje tlakovala pot k častnemu članstvu v bolonjski Akademiji gelatov. Po vrnitvi v Ljubljano je bil v letih 1654–1667 stolni dekan. Pozneje, od leta 1669 do 1676, je bil arhidiakon Spodnje Kranjske in župnik v Ribnici. V sklepnem obdobju življenja mu je zaradi velike osebne angažiranosti uspelo tisto, za kar so si njegovi predhodniki prizadevali že dolga leta: prepričal je salzburškega tiskarja Mayrja, da je leta 1678 odprl tiskarno v Ljubljani in tako odprl pot mdr. za natis klasičnih del slovenskega literarnega baroka.

Schönleben prvi kranjski polihistor, zgodovinar…

Po raziskovalnih ugotovitvah zadnjih let sodeč lahko Schönlebna označimo za prvega kranjskega polihistorja, zgodovinarja, genealoga, mariologa, govornika in pridigarja ter tudi dramatika in filozofa. Mirno lahko rečemo, da je na vseh naštetih področjih s svojo vnemo, delavnostjo in velikopoteznimi idejami v kranjskem prostoru oral ledino ter utiral pot svojim naslednikom. Njegovo najpomembnejše zgodovinopisno delo Carniolia antiqua et nova dokazuje, da je bil prvi kranjski polihistor in nesporno najpomembnejši predhodnik ter mentor Janeza Vajkarda Valvasorja. Napisal je genealogije štirih kranjskih plemiških družin in se uveljavil kot pisec o izvoru in genealogiji Habsburžanov. Pomembno prehodno vlogo je odigral tudi na pridigarskem področju. S svojimi nemškimi (postnimi in prazničnimi) in latinskimi (postnimi in nedeljskimi) zbirkami pridig ter priredbo lekcionarja Evangelia inu lystuvi je sooblikoval nadaljnji razvoj slovenske meditativne in retorske proze. Čeprav je pisal v latinščini in nemščini, je vplival na Matijo Kastelca ter pridigarje Janeza Svetokriškega, Rogerija Ljubljanskega in Jerneja Basarja. Kot teolog in predan Marijin častilec se je postavil v prvo vrsto zagovornikov Marijinega brezmadežnega spočetja in bil za to resnico pripravljen, ne glede na možne negativne posledice zase, povzdigniti glas. Njegova najpomembnejša mariološka spisa, Vera ac sincera sententia in Palma virginea, sta bila, čeprav teološko nista bila sporna, zaradi njegove brezkompromisnosti in polemičnosti vpisana na Indeks prepovedanih knjig. V sklepnem obdobju svoje jezuitske poti se je, ko je bil v letih 1650/1651 šolski prefekt na jezuitski gimnaziji v Ljubljani, proslavil kot dramatik. Napisal je dramo Haeresis fulminata in pripravil nadvse uspešno dvodnevno uprizoritev. Po izstopu iz reda, ko se je dokončno vrnil v rodno Ljubljano, se je v prvih letih službe stolnega dekana posvečal filozofiji in pisal spis Basis ethica, ki pa je zaradi poznejše prezaposlenosti ostal nedokončan.

Schönlebnov lik z različnih zornih kotov

Na našem simpoziju smo na Schönlebnov lik pogledali z različnih zornih kotov. Umestili smo ga v čas in prostor 17. stoletja, razmišljali o njegovem zgodovinopisnem opusu in ga poskušali umestiti v razgibano zgodovinopisje 17. stoletja. Predstavljene so bile jezikovne značilnosti njegove priredbe lekcionarja Evangelia inu lystuvi in njegov koncept slovenske Cerkve. Ozrli smo se na Schönlebnove sledove v arhivskih, knjižnih in epigrafskih virih. Spoznali smo njegova tako rekoč pionirska prizadevanja za razglasitev dogme o Marijinem brezmadežnem spočetju, ki je bila nato razglašena šele 173 let po njegovi smrti. Na simpoziju smo prvikrat spregovorili o njegovi filozofski dejavnosti in se seznanili z njegovim rokopisom Basis ethica. Prav tako prvikrat smo se ozrli na njegov dramski opus in spregovorili o njegovi drami Haeresis fulminata. Dotaknili smo se njegove pridigarske dejavnosti, pri čemer smo izhajali iz njegove prve zbirke nemških postnih pridig. V sklepnem delu simpozija smo na Schönlebnov opus pogledali z vidika umetnostne zgodovine. Predstavili smo grafično-slikarsko opremo njegovih natisnjenih in rokopisnih del ter osvetlili njegovo vlogo pri razširjanju pojma avstrijske pobožnosti, t. i. Pietas austriaca, in njeno vizualizacijo v umetnosti na Slovenskem, zlasti na Kranjskem in v Ljubljani.

Predavateljice in predavatelji na pričujočem simpoziju ob 400-letnici Schönlebnovega rojstva so opravili veliko delo, saj so se ozrli tudi na tista področja Schönlebnove ustvarjalnosti, ki je bila doslej slabo poznana ali sploh neznana in tako pripravili temelj za nadaljnje poglobljene raziskave.