Pope Giovanni XXIII Pope Giovanni XXIII 

Kardinal Parolin o papežu Janezu XXIII.: Vir navdiha za Cerkev in svet

V soboto, 9. junija 2018, ob 20.30 bo kardinal Pietro Parolin, vatikanski državni tajnik, v Sotto il Monte, rojstnem kraju papeža Janeza XXIII., vodil slovesnost ob sklepu romanja steklene krste z njegovimi posmrtnimi ostanki. Naj spomnimo, da je bila le-ta od 27. maja izpostavljena za molitev in čaščenje v kapeli Naše Gospe miru, 10. junija pa jo bodo prepeljali na njeno stalno mesto v baziliki sv. Petra v Vatikanu. Kardinal Parolin je v pogovoru za Vatican News spregovoril o pomembnosti tega dogodka ter o aktualnosti osebnosti in nauka papeža Janeza XXIII.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

»Menim, da je razlog za veliko pobožnost in naklonjenost, ki ju ljudje še vedno izkazujejo papežu Janezu XXIII., isti, zaradi katerega je papež vstopil v srca vernikov takoj po izvolitvi na Petrov sedež. Rekel bi, da je ta poglavitni razlog v njegovi dobroti: klicali so ga namreč "papež Dobri". Na njegovem vedrem in nasmejanem obrazu je bilo skoraj mogoče videti odsev Božje dobrote. In to so ljudje takoj doumeli. Dobrota, usmerjena predvsem k malim, k osebam, ki so bile skoraj na robu družbe oz. niso bile upoštevane: pomislimo na otroke, ko je obiskal bolnišnico Bambino Gesù, na zapornike in obisk zapora Regina Coeli. Pomislimo tudi na oddaljene. Ta želja, da bi srečal oddaljene, tiste, ki niso bili v Cerkvi, ki niso živeli na enak način, ki se niso strinjali z njenim naukom. Menim, da je to ključ za branje in razumevanje Janeza XXIII. kot človeka, duhovnika, škofa ter papeža. Resnično je bil velika luč. Svetniki so vedno velika luč, ki jo je Gospod prižgal v temi našega sveta in ki še naprej razsvetljuje to naše človeštvo.«   

Posnetek intervjuja

Osebni spomini, navdih za služenje Cerkvi – človek srečanja

Kardinal Parolin je zatem odgovoril na vprašanje, kakšni so njegovi osebni spomini na papeža Janeza XXIII. in kaj njegova osebnost zanj pomeni v življenju kristjana in služenja Svetemu sedežu: »Nimam veliko osebnih spominov. Seveda, bil je prvi papež, ki sem ga poznal. Spominjam se predvsem velike žalosti, občutka tesnobe, ki ga je bilo mogoče skoraj otipati ob njegovi smrti. Takrat sem imel osem let in sem se začel zavedati stvari. Opazil sem prav to vzdušje, to ozračje: kakor da bi umrl nekdo iz tvoje družine, kakor da bi umrl oče, saj smo ga vsi tako čutili. To je najbolj neposreden in živ spomin, ki ga imam o obdobju papeža Janeza XXIII. Potem je bilo seveda mogoče tudi preko televizije, ki se je v tistem času začela širiti – čeprav ne tako, kot danes – spremljati nekatere trenutke, posebej tiste, povezane z Drugim vatikanskim koncilom. 

Za moje življenje je lik papeža Janeza vir velikega navdiha za služenje, v katerega sem bil poklican v Cerkvi. Zdi se mi namreč, da bi ga lahko označili za "človeka srečanja". Menim, da je diplomacija prav to: poskus, da bi premostili vse ovire ter se srečali, da bi skupaj soočili težave današnjega človeštva. V tem smislu je bil in ostaja zame velik navdih. Ta njegova sposobnost človeške in krščanske naklonjenosti, ki ti omogoča takoj vstopiti v odnos s sogovornikom. Pri tem pa je potrebno reči, da je bilo vse to utemeljeno na globokem duhovnem življenju. Kdor bere knjigo "Dnevnik duše", se zaveda, da so drže papeža Janeza XXIII. temeljile na osebnem, živem odnosu z Gospodom, na popolni izročenosti Njemu.«

Sporočilo za danes: iskati to, kar nas zdužuje

Ob koncu pogovora pa je kardinal Parolin še povedal, katero je po njegovem mnenju najaktualnejše sporočilo, ki ga danes Angelo Roncalli daje Cerkvi in svetu: »Menim, da je bilo celotno življenje papeža Janeza sporočilo: sporočilo je bil Koncil, ne samo njegovi dokumenti, ampak tudi učinki, ki jih je prinesel v življenje Cerkve. Sporočilo je bila prav tako okrožnica Pacem in Terris, ki je resnično naredila globok vtis na vse v Cerkvi in izven nje. Menim, da je poglaviten nauk papeža Janeza, ki si ga moramo vzeti k srcu, ta, da je potrebno bolj iskati to, kar nas združuje, kot to, kar nas ločuje. Menim, da gre za nauk in spodbudo, ki sta danes še posebej aktualna – tako v Cerkvi kot tudi izven nje; v svetu, ki vedno bolj teži k razdrobljenosti, razdeljenosti med ljudmi, skupinami, družbami in državami, k ustvarjanju napetosti. Vzajemno zaupanje, zaupanje v osebe je tisto, ki omogoča srečanje z njimi v tem, kar so, v njihovi stvarnosti. Prav tako iskanje tega, kar nam je skupno, da bi mogli nato izhajati od tam in soočati tudi morebitne razlike ter iskati načine, ki bi omogočali soočanje in razrešitev velikih problemov današnjega človeka.«  

Zvočni posnetek

Photogallery

Foto utrinki
Sobota, 9. junij 2018, 12:27