Kard. Parolin o Janezu Pavlu II. ob 40-letnici izvolitve za papeža
s. Leonida Zamuda - Vatikan
»Koncil lahko vidimo kot neke vrste rdečo nit neutrudnega poslanstva oznanjevanja, evangelizacije in pričevanja, ki je zajemalo celoten pontifikat. Prav izhajajoč iz tega velikodušnega služenja koncilskemu načrtu je mogoče razumeti in interpretirati prostrana obzorja njegove petrinske službe. V trdni gotovosti, da je človek najodličnejša pot Cerkve, je šel naproti vsakemu človeku in vsemu človeku. S svojimi 104 mednarodnimi potovanji in 142 pastoralnimi obiski v Italiji je začel popolnoma nov slog, ki je z besedo združil simbolično in ganljivo dejanje navzočnosti na vseh koncih sveta. V njegovem poslanstvu izstopajo zaščita ljudstev in narodov ter zagovarjanje svobode misli in veroizpovedi, ki so onkraj železne zavese zasejali seme osamosvojitve in svobode, ki se je uresničila s padcem berlinskega zidu leta 1989.
Njegovo vztrajno varovanje človekovih pravic je pospeševalo in okrepilo prizadevanje Cerkve v boju proti dramatičnim neenakostim in krivicam, ki ločujejo sever in jug zemlje. Nepozabni so tudi njegovi govori o Evropi, njenih vrednotah ter krščanskem izročilu; neizbrisni ostajajo njegovi pozivi in pobude za mir ter izrecno obsodba vojne. Prav tako v skladu s koncilom je sv. Janez Pavel II. spodbujal ekumenski in medverski dialog – tako z besedami kot tudi z dejanji, ki so odprla nove poti.
Sebe je popolnoma izročil Mariji, Božji Materi, tako kot tudi svoj ponitfikat, pot Cerkve ter usodo človeštva. Močan marijanski pečat njegovega pontifikata je spodbujal večjo navzočnost žene v Cerkvi in družbi, katero je navdihoval bogat nauk, ki je dosegel svoj vrh v Apostolskem pismu o dostojanstvu žene. Naslednje rodovitno obzorje je bilo krščanska svetost kot dopolnjen in verodostojen izraz življenja, živetega v zvestobi evangeliju. 482 novih svetnikov in 1319 blaženih, ki jih je razglasil, so najzgovornejše povabilo, da bi velikodušno sledili Jezusu Kristusu, človekovemu odrešeniku.
In končno je potrebno poudariti njegovo upoštevanje mladih ter naklonjenost do njih. Imenoval jih je "stražarji jutranje zarje" in "upanje Cerkve" ter jih pogosto zbiral na Svetovnih dnevih mladih po vseh celinah. Poleg tega obstajajo še mnoga druga področja, na katerih je Janez Pavel II. izrazil svoje neutrudno in dragoceno služenje Cerkvi: od velikih naukov o Božjem usmiljenju, Svetem Duhu, pa vse do odnosa med vero in razumom, vloge laikov ter misijonskega navdušenja Cerkve.
V zadnjih letih, ki so bila zaznamovana z boleznijo in trpljenjem, katerih ni nikoli zanikal in skrival, je živel evangelij življenja ter nas naučil izredne ljubezni do človeškega življenja, njegovega nepremagljivega dostojanstva in veličine nasproti kakršnikoli drugi logiki ali interesu.«
Kardinal Parolin je ob koncu svojega pisma prisotnim na konferenci zaželel bogato premišljevanje ter zanje prosil Božjega blagoslova.
