Sveti oče na srečanju o pravicah otrok: Nič ni vredno več od otrokovega življenja
Vatican News
Srečanje o pravicah otrok poteka na papeževo pobudo in v organizaciji Papeškega odbora za svetovni dan otrok. Sveti oče je udeležencem srečanja zaželel, da bi »z izmenjavo svojih izkušenj in strokovnega znanja odprli nove poti za pomoč in zaščito otrok, katerih pravice so vsak dan teptane in zanemarjene«. Spodbudil jih je, naj s svojim prispevkom pomagajo »graditi boljši svet za otroke in s tem za vse ljudi«.
Ko otroštvo postane periferija
»Življenje milijonov otrok je še danes zaznamovano z revščino, vojno, pomanjkljivim izobraževanjem, nepravičnostjo in izkoriščanjem. Otroci in mladostniki v najrevnejših državah ali državah, ki jih razdvajajo tragični konflikti, se morajo soočati s strašnimi preizkušnjami,« je dejal papež in dodal, da tudi najbogatejši svet ni imun na nepravičnost. Tudi tam, kjer ljudje ne trpijo zaradi vojne ali lakote, obstajajo družbene periferije, kjer so otroci pogosto »žrtve krhkosti in težav, ki jih ne smemo podcenjevati«. »V veliko večji meri kot v preteklosti se morajo šole in zdravstvene službe posvečati otrokom, ki so že tako preizkušeni zaradi številnih težav, mladostnikom, ki se soočajo s tesnobo ali depresijo, najstnikom, ki se podajo na pot agresije ali samopoškodovanja. V skladu s kulturo učinkovitosti je tudi otroštvo, tako kot starost, postalo življenjska periferija.«
»Vse pogosteje se tudi dogaja, da tisti, ki imajo pred seboj življenje, nanj ne gledajo samozavestno in pozitivno. Mladi, ki v družbi predstavljajo znamenje upanja, imajo težave pri prepoznavanju upanja v sebi,« kar je po papeževih besedah »žalostno in zaskrbljujoče«. »Kadar je prihodnost negotova in sanje ne morejo pronikniti vanjo, ko študij ne ponuja priložnosti, pomanjkanje dela ali nestalna zaposlitev pa grozita, da bosta izničila želje, je neizogibno, da se sedanjost živi v potrtosti in dolgočasju« (Spes non confundit, 12).
»Kako je to mogoče?«
»To, čemur smo v zadnjem času žal priča skoraj vsak dan, namreč da otroci umirajo pod bombami, žrtvovani malikom moči, ideologije in nacionalističnih interesov, ni sprejemljivo,« je poudaril. »V resnici nič ni vredno več od otrokovega življenja. Ubijati najmlajše pomeni zanikati prihodnost. V nekaterih primerih so mladoletniki prisiljeni, da se borijo pod vplivom drog. Tudi v državah, kjer ni vojne, je nasilje med kriminalnimi tolpami za otroke prav tako smrtonosno in pogosto povzroči, da otroci osirotijo in so odrinjeni na rob družbe.«
Sveti oče je posvaril pred pretiranim individualizmom v razvitih državah, ki je škodljiv tudi za majhne otroke. »Včasih tisti, ki bi jih morali zaščititi in vzgajati, z njimi slabo ravnajo ali jih celo zatirajo; so žrtve prepirov, socialnih ali duševnih stisk in starševskih odvisnosti.«
Številni otroci umrejo kot migranti na morju, v puščavi ali na številnih migracijskih poteh. Mnogi umrejo zaradi pomanjkanja oskrbe ali različnih vrst izkoriščanja. To so različne situacije, pred katerimi pa si zastavljamo isto vprašanje: »Kako je mogoče, da se otrokovo življenje konča na tak način?«
Globalna moralna kriza
Kot je poudaril Frančišek, to ni sprejemljivo in upreti se moramo, da te stvari ne bi postale navada. »Zanikano otroštvo je tihi krik, ki obsoja nepravičnost gospodarskega sistema, zločine vojn, pomanjkanje zdravstvene oskrbe in šolanja. Vse te krivice najbolj bremenijo najmanjše in najšibkejše,« je poudaril in dodal, da mednarodne organizacij to imenujejo »globalna moralna kriza«. »Danes smo tu, da bi povedali, da ne želimo, da to postane novo normalno stanje. Ne moremo se na to navadili. Nekatere medijske dinamike povzročajo neobčutljivost ljudi in splošno otrdelost miselnosti. To so zaprte miselnosti. Tvegamo, da bomo izgubili tisto, kar je v človeškem srcu najplemenitejše: sočutje in usmiljenje.«
»Danes je več kot 40 milijonov otrok razseljenih zaradi spopadov, približno sto milijonov pa je brez stalnega doma. Obstaja drama otroškega suženjstva: približno 160 milijonov otrok je žrtev prisilnega dela, trgovine z ljudmi, zlorab in izkoriščanja vseh vrst, vključno s prisilnimi porokami. Na milijone je otrok migrantov, včasih z družinami, pogosto pa sami: pojav mladoletnikov brez spremstva je vse pogostejši in resnejši.«
Mnogo mladoletnih oseb ob rojstvu ni bilo registriranih. Po ocenah 150 milijonov »nevidnih« otrok v pravnem smislu ne obstoja. To pomeni oviro pri dostopu do izobraževanja ali zdravstvene oskrbe, predvsem pa zanje ne obstaja zakonska zaščita in jih je mogoče zlahka zlorabiti ali prodati kot sužnje. Papež je spomnil na otroke ljudstva Rohingja, ki jih je težko vpisati v registre, in na otroke brez dokumentov na meji z ZDA.
Poslušati otroke
Zgodbe o zatiranju otrok se skozi zgodovino ponavljajo, pri čemer je papež mislil na boleče spomine starejših oseb, ki so kot otroci doživeli grozote vojne. »Gledati z očmi tistih, ki so doživeli vojno, je najboljši način za razumevanje neprecenljive vrednosti življenja. Pa tudi poslušati otroke, ki danes doživljajo nasilje, izkoriščanje ali nepravičnosti, lahko okrepi naš “ne” vojni, kulturi odmetavanja in dobička, v kateri se vse kupuje in prodaja brez spoštovanja in skrbi za življenje, zlasti za majhno in nezaščiteno življenje. V imenu te logike odmetavanja, v kateri človek postane vsemogočen, je nastajajoče življenje žrtvovano z morilsko prakso splava. Splav zatre življenje otrok in preseka vir upanja za celotno družbo.«
Papež Frančišek je ob koncu govora poudaril pomembnost poslušanja: »Zavedati se moramo, da majhni otroci opazujejo, razumejo in si zapomnijo. S svojim pogledom in molkom nam govorijo. Prisluhnimo jim!«