PAPEŽ

Sveti oče o formaciji duhovnikov in Božjega ljudstva na področju bogoslužja

Sveti oče je v četrtek, 8. februarja, sprejel v avdienco udeležence plenarnega zasedanja Dikasterija za bogoslužje in disciplino zakramentov. V ospredju govora je bil poudarek na pomembnosti bogoslužne formacije, ne samo za duhovnike, ampak predvsem za Božje ljudstvo.

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek je govor začel s sklicevanjem na koncilsko konstitucijo o svetem bogoslužju Sacrosanctum Concilium, ki je izšla pred šestdesetimi leti, ter izpostavil uvodne besede, s katerimi so koncilski očetje opredelili namen tega cerkvenega zbora.

»To so cilji, ki opisujejo natančno željo po reformi Cerkve v njenih temeljnih razsežnostih: pomagati, da bi krščansko življenje vernikov iz dneva v dan bolj raslo; ustanove, ki se spreminjajo, bolje prilagodili potrebam našega časa; spodbujati tisto, kar lahko prispeva k združitvi vseh vernikov v Kristusu; ponovno okrepiti tisto, kar pomaga poklicati vse v naročje Cerkve (prim. SC, 1). Gre torej za temeljito delo duhovne, pastoralne, ekumenske in misijonarske prenove. Da bi to dosegli, so koncilski očetje vedeli, kje morajo začeti, vedeli so, da se morajo na poseben način posvetiti tudi reformi in pospeševanju liturgije. To je tako, kot da bi rekli: brez liturgične reforme ni reforme Cerkve.«

Znamenja bolne Cerkve

Po papeževih besedah lahko nekaj takega trdimo le, če razumemo, kaj je bogoslužje v teološkem smislu, kot je to dobro povzeto na začetku konstitucije. »Cerkev, ki ne čuti gorečnosti za duhovno rast, ki ne poskuša na razumljiv način govoriti moškim in ženskam svojega časa, ki ne čuti bolečine zaradi ločitve med kristjani, ki ne trepeta zaradi vznemirjenosti ob oznanjevanju Kristusa narodom, je bolna Cerkev. To so znamenja bolne Cerkve.«

Reforma bogoslužja povezana s formacijo

Vsaka zahteva po reformi Cerkve je vedno »vprašanje zaročniške zvestobe«, je nadaljeval sveti oče. »Bolj ko bo Cerkev Nevesta ljubila Kristusa Ženina, lepša bo. Vse do te mere, da mu bo popolna pripadala, da se mi bo popolnoma prilagodila. Koncilski očetje so vedeli, da morajo v središče postaviti liturgijo, saj je to kraj par excellence, kjer se srečamo z živim Kristusom. Sveti Duh, ki je dragocena dota, ki jo je Ženin sam s svojim križem zagotovil Nevesti, omogoča actuosa participatio (aktivno soudeležbo), ki nenehno oživlja in obnavlja krstno življenje.«

Papež je dodal, da je namen liturgične reforme v širšem okviru prenove Cerkve »spodbuditi takšno formacijo vernikov in takšno pastoralno delovanje, katerega vrh in vir je sveto bogoslužje« (prim. Inter oecumenici, 5).

Formacija za liturgijo in iz liturgije

Za vse to je potrebna »liturgična formacija, torej formacija za liturgijo in iz liturgije«. »Ne gre za specializacijo nekaterih redkih strokovnjakov, temveč za notranjo naravnanost celotnega Božjega ljudstva. To seveda ne izključuje, da ima prednost formacija tistih, ki so po zakramentu svetega reda poklicani biti mistagogi, to je, da vernike primejo za roko in jih spremljajo pri spoznavanju svetih skrivnosti. Spodbujam vas, da nadaljujete s to svojo zavzetostjo, da bodo pastirji znali voditi ljudi na dobro pašo bogoslužnega obhajanja, kjer oznanilo o Kristusu, ki je umrl in vstal, postane konkretna izkušnja njegove prisotnosti, ki spreminja življenje.«

Formacija duhovnikov in sodelovanje med dikasteriji

V duhu sinodalnega sodelovanja med dikasteriji je papež zatrdil, da želi, da se vprašanje liturgične formacije posvečenih duhovnikov obravnava tudi z Dikasterijem za kulturo in vzgojo, Dikasterijem za kler in Dikasterijem za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja, »tako da bi vsak lahko ponudil svoj poseben prispevek«. Če je »bogoslužje vrh, h kateremu teži delovanje Cerkve, in hkrati vir, iz katerega izhaja vsa njena moč«, je treba zagotoviti, da bo tudi »formacija posvečenih duhovnikov vedno bolj imela liturgično-modrostni pečat, tako v učnem načrtu teoloških študijev kot v izkušnji življenja v semeniščih«.

Formacija Božjega ljudstva

Ko se pripravljajo nove poti formacije za duhovnike, je treba obenem misliti tudi na tiste poti, ki so namenjene Božjemu ljudstvu. Papež je izpostavil zbor vernikov na Gospodov dan in praznike liturgičnega leta, kar je »prva konkretna priložnost za liturgično formacijo«. Prav tako pa so lahko tudi drugi »trenutki, ko ljudje bolj sodelujejo pri obhajanjih in njihovi pripravi«. Sveti oče je pri tem mislil na praznike zavetnikov ali zakramente krščanskega uvajanja. »Pripravljeni s skrbno pastoralo postanejo ugodne priložnosti, da ljudje ponovno odkrijejo in poglobijo čut za obhajanje skrivnosti odrešenja v današnjem času.«

Živeti velikonočno življenje

»“Pojdita in nam pripravita velikonočno večerjo” (Lk 22,8). Te Jezusove besede izražajo Gospodovo željo, da bi nas imel zbrane ob mizi svojega telesa in krvi. So imperativ, ki nas doseže kot ljubeča prošnja: prizadevati si za liturgično formacijo pomeni odgovoriti na to povabilo, da bi “jedli velikonočno večerjo” in živeli velikonočno življenje, tako osebno kot skupnostno,« je dejal sveti oče in ob koncu zbrane pri avdienci spodbudil pri njihovem prizadevanju. »Vaša naloga je velika in lepa: delati, da bi Božje ljudstvo raslo v zavedanju in veselju ob srečanju z Gospodom, ko obhaja svete skrivnosti, ter da bi ob srečanju z Njim imelo življenje v njegovem imenu.«