Pri papežu evropski rabini: Da bi bili graditelji miru, smo poklicani biti graditelji dialoga

Vatican News

»Prva misel in molitev sta namenjeni predvsem temu, kar se je zgodilo v zadnjih tednih. Nasilje in vojna sta ponovno izbruhnila v tej deželi, ki jo je blagoslovil Najvišji in za katero se zdi, da jo nenehno pretresata nizkotnost sovraštva in smrtonosni hrup orožja,« začne papež Frančišek govor ter dodaja, da je »zaskrbljujoče tudi širjenje antisemitskih protestov«, ki jih »odločno obsoja«.

Ne orožje, ne terorizem, ne vojna

»Dragi bratje, v noči konfliktov mi, verniki v enega Boga, zremo v Njega, ki ga prerok Izaija imenuje “sodnik med narodi in razsodnik med mnogimi ljudstvi“ in skoraj kot posledico svoje sodbe dodaja čudovito prerokbo o miru: “Svoje meče bodo prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe. Narod ne bo več vzdignil meča proti narodu, ne bodo se več učili vojskovanja“ (Iz 2,4). V tem času uničenja smo verniki poklicani, da za vse in pred vsemi gradimo bratstvo in odpiramo poti sprave v imenu Vsemogočnega, ki ima, kot pravi drug prerok, “načrte miru in ne nesreče“ (Jer 29,11). Ne orožje, ne terorizem, ne vojna, ampak sočutje, pravičnost in dialog so ustrezna sredstva za izgradnjo miru.«

Kako pomembno je za nas vernike, da smo priče dialoga

In ravno »umetnost dialoga« papež postavlja v središče svojega govora. »Človek, ki ima družbeno naravo in sebe najde v stiku z drugimi, se uresničuje v mreži družbenih odnosov. V tem smislu ni le zmožen dialoga, ampak je on sam dialog. Postavljen med nebo in zemljo, lahko razume samega sebe in dozori le v dialogu z Onkraj, ki ga presega, in z drugim, ki spremlja njegove korake. Beseda “dialog“ etimološko pomeni “prek besede“. Beseda Najvišjega je svetilka, ki osvetljuje poti življenja (prim. Ps 119,105): usmerja naše korake ravno v iskanje bližnjega, v sprejemanje in potrpežljivost, nikakor pa ne v nenaden naval maščevanja in norost vojnega sovraštva. Kako pomembno je torej za nas vernike, da smo priče dialoga!«

Graditelji miru – graditelji dialoga

»Če te ugotovitve uporabimo za judovsko-krščanski dialog, lahko rečemo, da se s srečanjem, poslušanjem in bratsko izmenjavo približujemo drug drugemu ter se prepoznavamo kot služabniki in učenci Božje besede, ki je življenjska podlaga, na kateri kalijo naše besede. Da bi torej postali graditelji miru, smo poklicani biti graditelji dialoga. Ne le z lastnimi močmi in sposobnostmi, ampak s pomočjo Vsemogočnega. “Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni graditelji“ (Ps 127,1).«

Pomembnost judovsko-krščanskega dialoga

Sveti oče v nadaljevanju izpostavlja, da »je dialog z judovstvom za nas kristjane še posebej pomemben, saj imamo judovske korenine. Jezus se je rodil in živel kot Jud. On sam je prvi porok judovske dediščine v krščanstvu in mi, ki smo Kristusovi, potrebujemo vas, dragi bratje, potrebujemo judovstvo, da bi bolje razumeli sami sebe. Zato je pomembno, da judovsko-krščanski dialog ohrani teološko razsežnost, hkrati pa še naprej obravnava družbena, kulturna in politična vprašanja.«

Družinski dialog, pripadnost eni Božji družini

»Naša verska izročila so tesno povezana: ne gre za dve nepovezani veroizpovedi, ki sta se razvili neodvisno v ločenih prostorih in ne vplivata druga na drugo. Papež Janez Pavel II. je med obiskom sinagoge v Rimu dejal, da judovska vera ni zunanja, “ampak je na neki način notranja naši veri“. Imenoval vas je “naši ljubljeni bratje“, “naši starejši bratje“ (Govor, 13. april 1986). Zato bi lahko rekli, da je naš dialog bolj družinski dialog kot pa medverski,« pri čemer Frančišek spomni, da je med svojim obiskom sinagoge v Rimu leta 2016 dejal, da »pripadamo eni družini, družini Boga, ki nas spremlja in varuje kot svoje ljudstvo« (Govor, 17. januar 2016).

»Dragi bratje, med seboj smo povezani pred enim samim Bogom; skupaj smo poklicani, da s svojim dialogom pričujemo o njegovi besedi in s svojim ravnanjem o njegovem miru. Gospod zgodovine in življenja naj nam za to podeli pogum in potrpežljivost. Shalom!«