Papež na svetovni dan revnih: Mi, ki smo prijeli številne darove, smo poklicani postati dar za druge

Papež Frančišek

Trije moški zahvaljujoč velikodušnosti svojega gospodarja, ki se je odpravil na dolgo potovanje, dobijo v roke veliko bogastvo. Vendar pa se bo gospodar nekega dne vrnil in ponovno poklical te služabnike, v upanju, da se bo lahko z njimi veselil nad tem, kako so v tem času poskrbeli, da je njegovo imetje obrodilo sadove. Prilika, ki smo jo slišali (prim. Mt 25,14-30), nas torej vabi, da se zaustavimo ob dveh poteh: ob Jezusovem potovanju in ob potovanju našega življenja.

Jezusovo potovanje. Na začetku prilike Jezus govori o »človeku, ki se je odpravljal na potovanje in sklical svoje služabnike ter jim izročil svoje premoženje« (v. 14). To »potovanje« spominja na sámo skrivnost Kristusa, Boga, ki je postal človek, na njegovo vstajenje in vnebohod. On, ki je prišel iz Očetovega naročja, da bi prišel naproti človeštvu, je s smrtjo uničil smrt in se po vstajenju vrnil k Očetu. S tem, ko Jezus sklene svoje zemeljsko življenje, dopolni svoj »povratek« k Očetu. Vendar pa nam je pred odhodom izročil svoje imetje, čisto pravi »kapital«: zapustil nam je samega sebe v Evharistiji, svojo Besedo življenja, svojo sveto Mater kot našo Mater, ter nam podaril darove Svetega Duha, da bi mi lahko nadaljevali njegovo delo v svetu. Ti »talenti« so podarjeni – pojasnjuje evangelij – »vsakemu po njegovi zmožnosti« in torej za osebno poslanstvo, ki nam ga Gospod zaupa v vsakdanjem življenju, v družbi in v Cerkvi. To pravi tudi apostol Pavel: Vsakomur izmed nas »je bila dana milost po meri Kristusovega daru. Zato je rečeno: Povzpel se je na višino, ujete peljal ujetnike, dal je darove ljudem« (Ef 4,7-8).

Usmerimo pogled v Jezusa, ki je vse prejel iz Očetovih rok, vendar pa tega bogastva ni zadržal zase: »ni se ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika« (Flp 2,6-7), pravi Pavel. Nadel si je našo krhko človeškost, kakor dobri Samarijan je blažil naše rane, postal je ubog, da bi nas obogatil z božjim življenjem (prim. 2 Kor 8,9), šel je na križ. Njega, ki je bil brez greha, »je Bog zavoljo nas storil za greh« (2 Kor 5,21). Zavoljo nas. Zavoljo nas ga je storil za greh. Jezus je živel zavoljo nas. To je vodilo njegovo potovanje po svetu, preden se je vrnil k Očetu.

Današnja prilika pa nam pravi tudi, da se je gospodar teh služabnikov vrnil in želel z njimi napraviti obračun (prim. Mt 25,19). Prvemu potovanju k Očetu bo namreč sledilo drugo, ki ga bo Jezus dopolnil ob koncu časov, ko se bo vrnil v slavi in se bo želel ponovno srečati z nami, da bi »napravil obračun«, obračun z zgodovino in nas uvedel v veselje večnega življenja. Zato se moramo vprašati: kako nas bo Gospod našel, ko se bo vrnil? Kako se bom pokazal na srečanju z Njim?

To vprašanje nas vodi k drugemu trenutku: potovanje našega življenja. Po kateri poti našega življenja hodimo mi: po poti Jezusa, ki je postal dar, ali poti sebičnosti? Po tisti z odprtimi rokami proti drugim, da bi podarjali, da bi se podarjali ali po tisti z zaprtimi rokami, da bi imeli več in bi se samo ohranjali. Prilika nam pravi, da je vsak od nas prejel »talente« v skladu s svojimi sposobnostmi in možnostmi. Pozor: ne dopustimo, da bi nas zavedel splošni jezik; tukaj ne gre za osebne sposobnosti, ampak, kot smo rekli, za Gospodove dobrine; za to, kar nam je Kristus zapustil, ko se je vrnil k Očetu. Z njimi nam je dal svojega Duha, v katerem smo postali Božji otroci in zahvaljujoč kateremu lahko živimo življenje tako, da pričujemo za evangelij in gradimo Božje kraljestvo. Veliki »kapital«, ki nam je bil položen v roke, je Gospodova ljubezen, temelj našega življenja in moč na naši poti.

In sedaj se moramo vprašati: kaj delam s tem tako velikim darom na svoji življenjski poti? Prilika nam pravi, da prva dva služabnika prejeti dar pomnožita, medtem ko se tretji, namesto da bi zaupal svojemu gospodarju, ki mu ga je dal, le-tega boji in je kakor ohromljen, ne tvega, se ne zavzame in na koncu talent zakoplje. In to velja tudi za nas: lahko pomnožimo, kar smo prejeli, in iz svojega življenja naredimo daritev ljubezni za druge, lahko pa živimo blokirani zaradi napačne podobe Boga in iz strahu skrijemo v zemljo zaklad, ki smo ga prejeli, misleč samo nase, ne da bi bili goreči za kaj drugega kot za lastno udobje in interese, ne da bi se angažirali. Vprašanje je zelo jasno. Prva dva sta s trgovanjem talentov tvegala. Vprašanje, ki si ga zastavljam: Jaz tvegam v svojem življenju, tvegam z močjo svoje vere? Kot kristjanka, kot kristjan znam tvegati ali pa se zaprem vase iz strahu ali strahopetnosti?

Poglejte bratje in sestre, na ta svetovni dan revnih je prilika o talentih opozorilo, da bi preverili, v kakšnem duhu soočamo življenjsko pot. Od Gospoda smo prejeli dar njegove ljubezni in poklicani smo, da postanemo dar za druge. Ljubezen, s katero je Jezus poskrbel za nas, olje usmiljenja in sočutja, s katerim je ozdravil naše rane, plamen Duha, s katerim je odprl naša srca za veselje in upanje, so dobrine, ki jih ne moremo imeti samo zase, jih upravljati sami ali za nas in skriti v zemljo. Napolnjeni z darovi smo poklicani, da postanemo dar. Mi, ki smo prijeli številne darove, smo poklicani postati dar za druge. Podobe, uporabljene v priliki, so zelo zgovorne: če ne množimo ljubezni okoli sebe, življenje ugasne v temi; če prejetih talentov ne damo v obtok, obstoj konča zakopan pod zemljo, torej kot da bi bili že mrtvi (prim. v. 25.30). Bratje in sestre, koliki kristjani so »zakopani«, koliki kristjani živijo vero, kot da bi bili pod zemljo.

Pomislimo torej na številne materialne, kulturne in duhovne revščine našega sveta, na ranjena življenja v naših mestih, na revne, ki so postali nevidni in katerih krik bolečine duši vsesplošna brezbrižnost prezaposlene in raztresene družbe. Ko mislimo na revščino, ne smemo pozabiti na sramežljivost. Revščina je sramežljiva, se skriva. Mi jo moramo iti pogumno iskati.  Pomislimo na tiste, ki so zatirani, utrujeni, odrinjeni na rob družbe, na žrtve vojn ter na tiste, ki zapustijo svojo deželo in tvegajo življenje; na tiste, ki so brez kruha, brez dela in brez upanja. Toliko vsakdanjih revščin je. Ni le ena, dve, tri, številne so. Reveži so številni. Ob misli na to ogromno množico revnih je sporočilo evangelija jasno: ne zakopavajmo Gospodovih dobrin! Širimo dejavno ljubezen, delimo svoj kruh, množimo ljubezen! Revščina je škandal. Ko se bo Gospod vrnil, bo terjal obračun in – kot piše sveti Ambrož – bo rekel: »Zakaj ste dopustili, da je toliko revnih umrlo od lakote, ko pa ste imeli zlato, s katerim bi lahko priskrbeli hrano in jim jo dali? Zakaj so tvoji sovražniki prodali mnoge sužnje in z njimi grdo ravnali, ne da bi kdo poskrbel, da bi jih odkupil?« (Dolžnosti služabnikov: PL 16,148-149).

Molimo, da bi si vsak izmed nas v skladu z darom, ki ga je prejel, in s poslanstvom, ki mu je zaupano, prizadeval, da bi »dejavna ljubezen obrodila sadove« ter bi bil blizu kakšnemu revnemu človeku. Molimo, da bi tudi mi ob koncu svojega potovanja, potem ko smo sprejeli Kristusa v teh bratih in sestrah, s katerimi se je On sam poistovetil (prim. Mt 25,40), slišali, kako nam pravi: »Prav, dobri in zvesti služabnik [...], vstopi v veselje svojega gospodarja« (Mt 25,21).