Papež Frančišek v uvodu v knjigo o teologiji, ki ve o mesu in ljudeh

Papež Frančišek

Teološke raziskave, zlasti akademske, so pogosto povezane s strogo uporabo razuma. Ne glede na to, kolikor je pomembno in potrebno, se vsak dan iz prve roke prepričamo, da je skrivnost življenja večja od vsakršne uporabe razuma. Življenje je večje in naše srce je brezno. Kot trdi Pascal, je »zadnji korak razuma priznanje, da obstaja neskončnost stvari, ki ga presegajo« (Blaise Pascal, Frammenti, Bur, 2002. Uredil Enea Balmas, b. 267).

To še toliko bolj velja, ko se postavimo pred skrivnost Boga. Raba razuma in poglabljanje misli lahko odpirata poti spoznanja le, če izhajata iz molitve in duha zrenja njegove skrivnosti, katere bogastvo in znanost sta nedoumljiva (glej Rim 11,33).

Tako razumemo, da naloga teologije ne more biti omejena na urejeno ureditev idej in pojmov. Vedno moramo biti budni pred duhom razsvetljenskega racionalizma, ki nas vodi k urejanju vsebine vere, a jo zreducira na teorijo, ločeno od konkretne realnosti, od zgodovine ljudi, v katere je vpeta, od življenjskih vprašanj in ran revežev. Ne smemo pa pozabiti, da ima krščanstvo svoje vitalno središče v učlovečenju Boga v Jezusu, ki je za mnoge še vedno škandal in ki smo ga vedno v skušnjavi »pocukrati« v korist »intelektualne in pogosto meščanske vere«.

Ko je teološka refleksija podlegla skušnjavi, da bi vero racionalizirala, je postala suhoparna znanost, brez mesa in brez srca, nezmožna prenesti skupaj z razlogi za vero tudi vznemirjenja srečanja z Bogom. Kardinal Newman je v eni od svojih Pridigah govoril o »uzurpaciji razuma«, skušnjavi, ki nas vodi k razlagi vere in samega Svetega pisma v skladu s »posvetno modrostjo« in sekularistično miselnostjo.

Ponovno se moramo podati na pot učlovečene teologije, ki ne izhaja iz abstraktnih idej, spočetih za mizo, ampak izvira iz težav konkretne zgodovine, iz življenja narodov, iz simbolov kultur, iz skritih vprašanj in iz joka, ki se dviga iz telesnega trpljenja ubogih. Od Boga ustvarjena teologija, ki svetu prinaša oznanila osvoboditve; teologija, ki iz znanosti o veri postane duhovna modrost, da bi spremljala žene in može našega časa pri odkrivanju presenetljive novosti evangelija; teologija, ki iz »akademskega spoznanja« postane »okus srca«, da bi vzbujala božansko vznemirjenost in spodbujala človeško željo po pogledu na robove Božje skrivnosti.

To je tisto, kar potrebujemo: teologijo, ki se ne trudi »prevzeti ukrepov« Božje skrivnosti, ampak se pusti presenetiti njegovi brezmerni ljubezni, ki se z navdušenjem podaja v tveganje evangelizacije in služenja svetemu Božjemu ljudstvu, kajti »naj oživi srce tistih, ki iščejo Gospoda« (Ps 68,33).

 V sedanjem spreminjajočem se obdobju torej potrebujemo nove poti in nove paradigme. Moramo »ponovno premisliti razmišljanje«. To je drzen poskus te knjige in teološke refleksije monsinjorja Antonia Staglianòja, predsednika Papeške teološke akademije, ki s tem postane avtor ustvarjalnega posega v teologijo tako, da napiše nekaj pisem »velikanom« filozofije in teologije.

Iz teh pisem izhaja nujnost: krščansko misel, ki hrani veliko bogastvo, je treba premisliti v luči novih človeških, znanstvenih in kulturnih pridobitev. Izzvati jo morajo potrebe evangelizacije, ki zahtevajo »teologijo v izhodu«, katera je sposobna doseči vprašanja, ki se pogosto nahajajo na mejah zapletenih, težavnih in ranjenih eksistenc. Prenoviti jo je treba z novimi jeziki in kategorijami, ki bodo sposobne spregovoriti vsem srcem, približati tiste, ki so oddaljeni, sprejeti drugače misleče, tolažiti prizadete, pa tudi – kot je rad rekel don Tonino Bello – »prizadenejo potolažene«, tako da vsakdo pusti, da se ga dotakne in rani radikalna novost evangelija.

Če uporabim podobo: teologija, ki gleda navzgor in posluša Besedo; teologija, ki svoj pogled usmerja v gibalno silo krščanskega življenja, ki je Jezus; teologija, ki gleda navzdol, ki se poniža kot Učitelj, da bi umila noge svetu, da bi v zgodovini razločila semena Božjega kraljestva in spremljala nemirna vprašanja človeštva.

Rad se spomnim blaženega Antonia Rosminija, na katerega je avtor te knjige še posebej vezan, ki pravi, da je bil krščanski nauk v določenem trenutku v zgodovini zaprt v kompendijih racionalne teologije in »ni bil samo skrajšan v teh kompendijih, ampak so ga skrajšali še na drug način, to je, da so popolnoma opustili vse, kar se je nanašalo na srce in druge človeške sposobnosti, in poskrbeli za zadovoljitev le uma. Tako te nove knjige nikoli več niso govorile človeku tako kot starodavne. Govorile so delu človeka, eni sami sposobnosti, ki nikoli ni človek. Teološka znanost je pridobila, toda modrost se je zmanjšala in šole so tako pridobile tisti ozek in omejen značaj, ki je učence oblikoval v razred, ločen od ostalih ljudi« (A. Rosmini, Pet ran svete Cerkve, uredil G. Picenardi, Ed. Rosminiane, Stresa 2012, št. 40, str. 56)

To je zelo aktualno opozorilo, da se teologija ne bi zožila in nas ločila od sveta.

Z veseljem predstavljam to knjigo, ki pokaže na vrednost ljudske teologije, ki gre iz sebe, da bi naselila »druge kraje«: ne le akademijo, ampak tudi ulico; ne samo znanstvene raziskave, ampak tudi srčna vprašanja; ne samo razum, tudi domišljijo. Predvsem pa je to teologija, ki išče in razločuje ritem Božje ljubezni v negotovih korakih človeka, Jezusove svetleče oči v temi srca in sveta, poti, ki jih odpira Duh, ki nas s tem, da razbije našo zaprtost naredi pogumne pri gradnji bratskega in solidarnega sveta.

Moje voščilo je, da se naj gre naprej po tej poti. Imeti pogum te teologije, ki ve o »mesu in ljudeh«. In naj nas spremlja Gospod, da od njega prejmemo veselje češčenja, gorečnost dejavne ljubezni in pogum za zamišljanje novega sveta.

Vatikan, 17. september 2023,

Na spomin sv. Roberta Bellarmina