Srečala sta se papež Frančišek in katolikos Baselios Marthoma Mathews III.
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Po zasebnem srečanju katolikosa s svetim očetom je sledila predstavitev spremstva, oba nagovora ter izmenjava darov. Za tem so se skupaj napotili v kapelo Redemptoris Mater, kjer je potekala skupna molitev.
Govor papeža Frančiška
Svetost, hvala za vaše besede, hvala za ta obisk v mestu apostolov Petra in Pavla, kjer ste že živeli in študirali in kamor zdaj prihajate kot katolikos častite pravoslavne sirske malankarske Cerkve. Rad bi vam povedal, vaša svetost, da ste tukaj doma, kot pričakovan in ljubljen brat.
Skupaj z vami bi se rad najprej zahvalil Gospodu za vezi, stkane v zadnjih desetletjih. Zbliževanje naših Cerkva se je po stoletjih ločenosti začelo z drugim vatikanskim koncilom, na katerega je pravoslavna sirska malankarska Cerkev poslala nekaj opazovalcev. V istem obdobju se je sveti Pavel VI. srečal s katolikosom Baseliosom Augenom I. v Bombaju leta 1964. Vaš prihod sem sovpada s štirideseto obletnico prvega obiska katolikosa vaše drage Cerkve v Rimu, ki ga je leta 1983 opravil Njegova svetost Baselios Marthoma Mathews I. Njega je tri leta pozneje sveti Janez Pavel II. obiskal v katedrali Mar Elia v Kottayamu. Letos je tudi deseta obletnica bratskega objema z Vašim neposrednim predhodnikom, Njegovo svetostjo Baseliosom Marthomasom Paulosom II., blaženega spomina, ki sem ga z veseljem sprejel na začetku svojega papeževanja, septembra 2013.
Danes, ko sprejemam Vašo Svetost in člane Vaše ugledne delegacije, želim bratsko pozdraviti škofe, duhovnike in vernike pravoslavne sirske malankarske Cerkve, katere začetki segajo v oznanjevanje apostola Tomaža. On je pred Vstalim vzkliknil: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,28). Ta izpoved, ki oznanja Kristusovo zveličavno gospostvo in božanstvo, utrjuje našo skupno vero v molitvi in čudenju. To isto vero bomo praznovali, upam, da skupaj, ob 1700. obletnici prvega ekumenskega koncila v Niceji. Želim, da ga praznujemo vsi skupaj. Vera svetega Tomaža pa je neločljiva od njegove izkušnje ran Kristusovega telesa (prim. Jn 20,27). Zdaj so delitve, ki so se skozi zgodovino dogajale med nami kristjani, boleče rane, zadane Kristusovemu telesu, ki je Cerkev. Posledice še vedno doživljamo na lastni koži. Toda, če damo roko v te rane, če skupaj, kot apostol, oznanjamo, da je Jezus naš Gospod in naš Bog, če se s ponižnim srcem osuplo izročimo njegovi milosti, lahko pospešimo dolgo pričakovan dan, ko bomo z njegovo pomočjo pri istem oltarju obhajali velikonočno skrivnost. In naj kmalu pride ...
Medtem pa, dragi brat, hodimo skupaj v molitvi, ki nas očiščuje, v ljubezni, ki nas združuje, v dialogu, ki nas zbližuje. Na poseben način mislim na ustanovitev Mednarodne mešane komisije za dialog med našimi Cerkvami, ki je privedla do zgodovinskega kristološkega sporazuma, objavljenega na binkošti leta 1990. Gre za skupno izjavo, ki pravi, da je vsebina naše vere v skrivnost učlovečene Besede enaka, četudi so se v formulaciji skozi zgodovino pojavljale razlike v terminologiji in poudarkih. Občudovanja vredno je, da dokument izjavlja, »da so te razlike takšne, da lahko sobivajo v istem občestvu in nas zato ne ločujejo in nas ne smejo ločevati, zlasti ko oznanjamo Kristusa svojim bratom in sestram po vsem svetu z izrazi, ki jih lahko razumemo«. Oznanilo Kristusa združuje, ne razdvaja. Skupno oznanilo našega Gospoda evangelizira ekumensko pot samo.
Od skupne izjave naprej se je Komisija skoraj vsako leto sestala v Kerali in obrodila sadove, saj je spodbujala pastoralno sodelovanje za duhovno dobro Božjega ljudstva. Predvsem bi se rad s hvaležnostjo spomnil dogovorov iz leta 2010 o skupni uporabi bogoslužnih prostorov in pokopališč, pa tudi o možnosti, da verniki prejmejo bolniško maziljenje v določenih okoliščinah v eni ali drugi Cerkvi. To je lep dogovor. Blagoslavljam Boga za delo te komisije, osredotočeno predvsem na pastoralno življenje, kajti pastoralni ekumenizem je naravna pot do polne enosti. Kot sem imel priložnost povedati Mešani mednarodni komisiji za teološki dialog med katoliško Cerkvijo in vzhodnimi pravoslavnimi Cerkvami, katere del je od začetka, od leta 2003, tudi vaša Cerkev, »ima ekumenizem vedno pastoralni značaj«. Dejansko, ko gremo bratsko naprej v oznanjevanju evangelija in v konkretni skrbi za vernike, se prepoznavamo kot ena sama Kristusova čreda, ki hodi. V tem smislu upam, da se bodo lahko pastoralni dogovori med našimi Cerkvami, ki delijo isto apostolsko dediščino, razširili in povečali, zlasti v okoliščinah, kjer se verniki znajdejo v položaju manjšine ali diaspore. Veseli me tudi vaše aktivno sodelovanje pri študijskih obiskih za mlade duhovnike in redovnike, ki jih vsako leto organizira Dikasterij za pospeševanje edinosti kristjanov, obiskih, ki prispevajo k boljšemu razumevanju med pastirji. In to je zelo pomembno.
Na naši poti k popolni enosti je pomembna tudi pot sinodalnosti, ki ste jo omenili v svojem govoru. Vaš predhodnik je pred desetimi leti v Rimu izjavil: »Sodelovanje predstavnikov pravoslavne malankarske Cerkve v koncilskem procesu katoliške Cerkve od drugega vatikanskega koncila dalje je temeljnega pomena za rast medsebojnega razumevanja«. Veseli me, da se bo bratski delegat vaše Cerkve udeležil bližajočega se zasedanja škofovske sinode. Prepričan sem, da se lahko iz stoletnih sinodalnih izkušenj vaše Cerkve veliko naučimo. V nekem smislu ekumensko gibanje prispeva k potekajočemu sinodalnemu procesu katoliške Cerkve in upam, da lahko sinodalni proces posledično prispeva k ekumenskemu gibanju. Sinodalnost in ekumenizem sta pravzaprav dve poti, ki potekata skupaj in imata isti cilj, cilj občestva, ki pomeni boljše pričevanje kristjanov, »da bi svet veroval« (Jn 17,21). In ne pozabimo – in to pravim katoličanom – da je protagonist sinode Sveti Duh, ne mi.
Prav zato je Gospod molil pred veliko nočjo in lepo je, da se bo današnje srečanje nadaljevalo z molitvijo. Naj apostol sveti Tomaž, čigar relikvije hranijo v nadškofiji Lanciano-Ortona, ki jo tukaj zastopa nadškof Emidio Cipollone, ki se mu zahvaljujem, posreduje za našo pot enosti in pričevanja. Gospod je pokazal rane apostolu, čigar nezaupljive oči so postale verujoče. Naj skupno premišljevanje križanega in vstalega Gospoda pripomore k popolni ozdravitvi naših preteklih ran, tako da pred našimi očmi, onstran vse oddaljenosti in nerazumevanja, izstopi On, »naš Gospod in naš Bog« (prim. Jn 20,28), Gospod in Bog, ki nas kliče, da ga prepoznamo in častimo okoli enega samega evharističnega oltarja. In naj se to kmalu zgodi. Molimo. Hvala!