Sveti oče: Skrbeti za najbolj uboge in prezirane ude Kristusovega telesa

Andreja Červek – Vatikan

Kongregacijo je 4. oktobra 1923 ustanovil škof Raffaello Delle Nocche, skupaj z Lindo Machina in Silvio Di Somma, »dvema mladima pogumnima in velikodušnima ženskama«, kot ju je opisal papež. Dejal je, da je njihovo delovanje navdihnil Sveti Duh »prek konkretnega in vztrajnega poziva krajevne Cerkve« v mestu Tricarico na jugu Italije: »To je bila Cerkev živih in trpečih kamnov, skozi stoletja preizkušana z revščino, dolgo časa prikrajšana za pastirja in zaznamovana – kot velik del Evrope in sveta v tistih letih – z ranami prve svetovne vojne in uničujoče pandemije španske gripe. Duh je v to deželo poslal škofa, ki je ljubil Boga in ljudi, s trdnim notranjim življenjem in veliko občutljivostjo za potrebe ljudi.«

Ko škof Delle Nocche sredi mnogih potreb svoje škofije ni našel nobene moške ali ženske redovne kongregacije, ki bi bila pripravljena priti delat, ni izgubil poguma. Sprejel je povabilo papeža Pija XI. in sam ustanovil novi inštitut, ki bi mu lahko pomagal pri služenju zadnjim.

Tako so nastale sestre učenke evharističnega Jezusa, »uboge služabnice ubogega ljudstva, ki so z njim solidarno delile napore in bile preroške v spodbujanju človeškega in verskega odrešenja«. V središču njihovega življenja je bila evharistija, »zakrament ljubezni, znamenje edinosti, vez ljubezni«, kot to uči drugi vatikanski koncil.

»Ljubezen, edinost in karitativnost: častiti, služiti in popravljati, to pomeni z nežnostjo zapolniti rane in praznine, ki so v človeku in družbi nastale zaradi greha, pri tem pa začeti s klečanjem pred Jezusom v posvečeni hostiji ter tam ostati dolgo časa, kot je to priporočal dobri škof, tudi ko se nam zdi, da ne čutimo ničesar, v tihem in zaupnem izročanju, kajti "Magister adest", "Učitelj je tukaj!" (Jn 11,28), če ponovimo njemu posebno ljubi izraz.«

Po merilih sveta se je ta »delovna strategija zdela absurdna«, je nadaljeval sveti oče. »Pred neizmernimi potrebami in skoraj brez sredstev, ki bi bila na razpolago, kakšen smisel bi imelo reči sestram, naj pokleknejo ter "častijo in popravljajo"? A kot vedno je tudi v tem primeru delovala pot vere in samodarovanja.«

Molitev teh pogumnih žensk je povzročila nalezljivo silo, ki jih je kmalu spodbudila, da so se »lotile in spodbujale dela materialne, kulturne in duhovne odkupitve, ki so daleč presegla vsa pričakovanja«. »V župnijskih skupnostih in družinah so prebudile vero in zavzetost, ustanavljale so šole različnih vrst in stopenj, ponovno so vzbudile pobožnost in občutek lastnega dostojanstva v mnogih ljudeh, moških in ženskah, mladih, odraslih in starejših, ki so bili prepogosto in predolgo zatirani zaradi nečloveških življenjskih razmer ter prezira in brezbrižnosti okolice, ki je v njih videla le odpadke družbe. Sprožile so drugačno "vojno": vojno proti revščini in nepravičnosti; in razširile drugačno epidemijo: epidemijo ljubezni.«

Zbranim redovnim sestram je papež dejal, da so pričevalke in dedinje vseh teh stvari, ki jih še vedno nadaljujejo s svojo navzočnostjo po vseh celinah: z evharističnimi centri, šolami, misijoni in različnimi storitvami. »Tudi danes izzivov ne manjka,« jim je dejal. »Zato začnite s postankom pred Jezusom Evharistijo, razlomljenim Kruhom in Učiteljem, ki učencem umiva noge (prim. Jn 13,3-15), ter se učite gledati na svoje brate in sestre skozi povečevalno steklo posvečene hostije. Evharistija, ki je središčna, zaslepljujoča in razsvetljujoča točka vsakega krščanskega pogleda na človeka in svet, vas spodbuja, da tako kot škof Delle Nocche ter mladi Linda in Silvia skrbite zlasti za najrevnejše, najbolj prezirane in odrinjene ude Kristusovega telesa,« pri čemer jih je papež pozval, naj skrbijo ravno za te najbolj uboge, najbolj prezirane, najbolj odrinjene ude Kristusovega telesa. Evharistija jih spodbuja, da pri svojem delu vlagajo v »poti vključevanja in odkupitev dostojanstva oseb«.

Sveti oče je še spomnil, da je škof Raffaello sestre prosil, naj so »vasa Domini«, kar pomeni »kelihi in patene, v katerih je ponižna daritev ubogih lahko sprejeta in prinesena Bogu«. Po papeževih besedah gre za »lepo podobo njihovega poslanstva: izničiti se in imeti torbo vedno prazno«, da bi tako bile »odprte in prostrane posode, pripravljene sprejeti vsakogar in vse v svojem srcu prinesti pred Boga, da bi mu vsak lahko ob svojem času daroval svoje življenje«. In ravno k temu jih je povabil: naj so »kelihi, ki sprejemajo«, »na kolenih pred tabernakljem in z rokami, vedno razprtimi za brate«.