PAPEŽ

Kardinal Marengo: Papežev obisk v Mongoliji je posebna milost

Sveti oče bo od 31. avgusta do 4. septembra kot prvi papež obiskal Mongolijo. O pričakovanjih, pripravah ter situaciji v tej azijski državi je v intervjuju za Vatican News spregovoril kardinal Giorgio Marengo, apostolski prefekt v Ulan Batorju. Po njegovih besedah bo apostolsko potovanje še bolj utrdilo dobre odnose med Svetim sedežem in državo. V pripravi na prihod papeža Frančiška je po vseh katoliških skupnostih romal Marijin kip, ob katerem so se verniki zbirali k molitvi rožnega venca.

Federico Piana – Vatikan

Pričakovanja in priprava

Kardinal je najprej odgovoril na vprašanje, kaj pričakuje od papeževega potovanja, ki bo potekalo pod geslom »Upati skupaj«, ter kako so potekale priprave: »Mislim, da bo ta obisk pomagal predvsem mongolskim katoliškim vernikom, da se bodo čutili resnično v osrčju Cerkve. Geografsko gledano živimo na zelo obrobnem področju sveta, vendar pa nam bo papeževa navzočnost pomagala, da se ne bomo čutili oddaljene, ampak blizu, v samem središču Cerkve. Njegov obisk za krajevno Cerkev pomeni posebno milost in veliko čast, poleg tega pa bo pripomogel k okrepitvi odnosov med Svetim sedežem in Mongolijo, ki so že zdaj dobri. Prvi stik med papežem in Mongolci sega v 13. stoletje, ko je Inocenc IV. poslal frančiškana Giovannija iz Pian del Carpine kot glasnika miru in dialoga k mongolskemu cesarju. Tedaj so bili namreč Mongolci pred vrati Evrope.
Cerkev v Mongoliji se na obisk svetega očeta pripravlja z velikim navdušenjem in vnemo, posebej z molitvijo. Po vseh katoliških skupnostih je romal Marijin kip, ki ga je pred časom na smetišču na severu države našla revna žena, ki ni kristjanka. Verniki so se ob kipu zbirali k molitvi rožnega venca in prosili za blagoslov tega apostolskega potovanja.«

Cerkev v Mongoliji

V nadaljevanju intervjuja je apostolski prefekt v Mongoliji spregovoril o Cerkvi v državi, ki obsega več kot 1,5 milijona kvadratnih kilometrov ter ima tri milijone in pol prebivalcev: »Številke so naslednje: gre za zelo majhno čredo, okoli 1.500 krščenih, ki se zbirajo v devetih skupnostih: pet izmed njih jih je v prestolnici, štiri pa na bolj oddaljenih področjih. Gre za majhno skupnost, ki pa je zelo živa. 70 % dejavnosti Cerkve je povezanih s projekti za spodbujanje celostnega človeškega razvoja: od vzgoje in izobraževanja do zdravstva ter skrbi na najšibkejše. Prav tako skrbimo za versko življenje prek katehumenata, bogoslužnega življenja in stalne kateheze. Gre za pastoralo, v središču katere je predvsem kvaliteta ter globina odločitve za vero oseb. Pri tem nam pomaga okoli 70 misijonarjev, med katerimi je 25 duhovnikov, približno 30 redovnic in skupina laiških misijonarjev. Prihajajo iz 26 držav, v Mongoliji pa sicer deluje 10 redovnih skupnosti. Zaenkrat imamo tudi dva duhovnika domačina, vendar pa sem prepričan, da se bo njihovo število sčasoma povečalo.«

Izzivi Cerkve

Največji izziv, s katerim se mora soočati Cerkev v Mongoliji, je po besedah kardinala Marenga življenje po evangeliju. »Tako kot v vsaki krščanski skupnosti oz. delni Cerkvi, je velik izziv za skupnost biti učenci in misijonarji. Poleg tega pa pomemben izziv predstavlja inkulturacija, za katero je potrebno veliko časa, saj spremlja zorenje vere v določenem kulturnem kontekstu. Izziv predstavlja tudi formacija katehetov, pastoralnih delavcev ter seveda klera.«

Medverski dialog

Naslednje vprašanje je bilo povezano s pomenom medverskega dialoga, saj se večina prebivalcev v Mongoliji opredeljuje za budiste, prisotni pa so tudi pripadniki islama in šamanizma. »Medverski dialog je od samega začetka zaznamoval izkušnjo Cerkve v Mongoliji. Cerkev je v položaju, kjer nujno potrebuje odnose s pripradniki drugih verskih tradicij. Gre za temeljno razsežnost, ki nas je vedno spremljala in se je v zadnjih letih tako okrepila, da so srečanja med verskimi voditelji, ki so prej potekala enkrat letno, zdaj organizirana vsaka dva meseca. Ta srečanja, ki potekajo v Ulan Batorju, so namenjena boljšemu medsebojnemu spoznavanju in podelitvi o naših življenjskih poteh.« Kardinal Marengo je ob tem dodal, da Cerkev v Mongoliji živi sinodalnost »skoraj spontano«, saj je razsežnost sinodalnosti del njihove cerkvene izkušnje. »Dinamika posvetovanja z vsemi komponentami Cerkve« je namreč tam nekaj običajnega.

Odnos med Cerkvijo in civilno družbo

Ob koncu intervjuja pa je apostolski prefekt v Mongoliji spregovoril o situaciji v tej državi ter o odnosu med Cerkvijo in civilno družbo: »Mongolska družba se nahaja v obdobju velikih sprememb. Hitro se uveljavljajo družbeni in kulturni modeli, ki so v primerjavi s tradicijo novi. Ekonomska rast narekuje tudi spremembo življenjskih slogov, ki postajajo vedno bolj odprti za globalizacijo. Ta hiter razvoj prinaša priložnosti, pa tudi tveganja: npr. dejstvo, da tisti, ki ne morejo slediti tempu, ostajajo zadaj, ali pa slabljenje nekaterih lokalnih tradicij, ki namesto tega spodbujajo večjo socialno kohezijo. Skratka, gre za državo, ki želi preostalemu svetu pokazati svoj potencial.
Ob tem je potrebno poudariti, da med Cerkvijo in civilno družbo obstaja iskren dialog, odnos vzajemnega bogatenja, ki se je še posebej okrepil v zadnjih letih. V okviru svojih skromnih moči si prizadevamo, da bi naša izkušnja vere obogatila družbo v harmoniji z drugimi verskimi stvarnostmi. Na tem področju je veliko pobud za sodelovanje, ki so se izkazale za zelo plodne.«

Prisluhni prispevku