Pri papežu člani španskega prvoligaškega kluba Real Club Celta de Vigo
P. Ivan Herceg DJ - Vatikan
Dragi bratje in sestre, dragi škof iz Viga, dragi monsinjor Carballo.
Hvaležen sem, da vas lahko sprejmem na tem praznovanju prve stoletnice vašega športnega kluba. Večkrat sem ponavljal, da je šport razlog in priložnost za ponovno odkrivanje in promocijo mnogih vrednot naše družbe in v tem smislu je srečanje z »galicijskim« klubom zame nekaj, kar vzbudi veliko izkušenj, ki sem jih kot Argentinec doživel iz prve roke. Če ste opazili, so vaše športne barve barve Brezmadežne Device in tudi barve argentinske majice, skoraj tako, kot da bi se naša Mati želela postaviti med dvema obalama tega velikega oceana, ki nas je bolj povezoval kot ločeval, tako da ga nikoli nebi pozabili.
Gospod Carlos mi je v pismu povedal, da je moral tudi on prečkati Atlantik, da bi ustvaril družino. Kot mnogi drugi, je zagotovo v daljavi opazoval modro-belo zastavo, ki jih je pozdravljala iz luške kapitanije La Coruña. In to je zgodba številnih migrantov, ki so prispeli v Argentino, kajne? Delček njegovega srca je ostal tam in čaka nanj. Ni bil edini, ki ga je pustil tam, v nekem smislu bi lahko rekli, da je srce človeštva sestavljeno iz vseh tistih majhnih koščkov, ki nas, ostanejo ali odidejo, globoko v sebi spomnijo, da smo vsi enotni; da smo vsi romarji v tem razburkanem bivanjskem morju. Seveda, včasih ni tako nevihtno.
In če modrina, ki barva vaš grb, kaže vaše zaupanje v varstvo Device, se križ svetega Jakoba dviga kot prapor zmage v bitki življenja. Tudi križ, ko spominja na vašo galicijsko domovino, jo združuje z Evropo in v njej z vsem krščanstvom, ki že od nekdaj, dolgo časa, tava po stopinjah prvega apostola, ki je prelil svojo kri za Kristusa.
Morda ste nekateri že opazili pomen, globok pomen tega simbola, ki ste ga tako ponosno branili. Včasih se nam zgodi, da trdo delamo, se borimo, želimo biti srečni, zmagati, pokazati, koliko smo vredni, a ujeti v branjenje svojih barv pozabimo na njihov pomen. Vedno si pokličite v spomin to poetično zgodovino. Korenine so pomembne, dajejo nam pomen, vaše nam govorijo o deželi, ki ni zaprta za brata, ki prihaja kot romar, in za ljudi, ki so sposobni zapustiti vse, da bi se podali naproti najvišjim podvigom. To je duh zdrave avanture in duh bratske gostoljubnosti.
Tako na stadionu kot v življenju so vaša orožja, kot je križ svetega Jakoba, ki vam predseduje, tiste majhne poteze, ki jim včasih ne pripisujemo pomena: zmagovati izhajajoč iz ponižnosti, delovati kot ekipa, ne da bi se zanašali le na lastne moči ob zavedanju, da zmaga pripada vsem. To skupinsko delo je pomembno. Ko se v svetu športa ne deluje kot ekipa, izgubijo vsi. To je tudi velikodušno razdajanje, ne varčevanje z naporom in tudi znati se žrtvovati za drugega, kadar je to potrebno. Na enak način je sprejetje, da soočenje z drugimi ekipami služi izboljšavam, učenju, preizkušanju samih sebe in ocenjevanju naše celotne igre.
In v tem smislu je drugi, bolj kot spoštovanja vreden nasprotnik, vedno dobrodošel prijatelj. Če bosta naša igra in naše življenje, koherentna drug z drugim, dala ta zgled, bomo lahko prenašali ne strast do barv, ki izključujejo, temveč ljubezen do tega, kar predstavljajo. To so belo-modre zastave in apostolova pot, ki nam omogočajo, da prečkamo oceane in združujemo celine, medtem pa čakamo na venec pravice, ki ga bo Gospod, Sodnik, podelil vsem, ki upajo vanj.
In ne bi rad končal, ne da bi omenil delo, zelo naporen vidik, ki pa ga je treba vedno ohranjati: amatersko razsežnost. Ko šport, v tem primeru vaš, izgubi to amatersko razsežnost, nima več smisla, postane nekaj komercialnega in preprosto aseptičnega, brez strasti. Prosim, ohranite to amatersko mističnost. Nikoli ne izgubite amaterske razsežnosti.
Bog naj vas vse blagoslovi in Devica naj vas varuje. Hvala.
