Kardinal Semeraro daroval sveto mašo v Fossanovi ob 700 letnici kanonizacije sv. Tomaža Akvinskega
Kardinal Marcello Semeraro
Študiral je in premišljeval
Homilija ob 700 letnici kanonizacije sv. Tomaža Akvinskega
1. 18. julija pred sedemsto leti je v Avignonu z bulo Redemptionem misit papež Janez XXII. razglasil kanonizacijo br. Tomaža Akvinskega. Tega dogodka se danes spominjamo in ga praznujemo. Umrl je tukaj, v Fossanovi, v tej starodavni opatiji, ob zori 7. marca 1274, oziroma komaj petdeset let prej. Sloves njegove svetosti pa se je že razširil in to, lahko bi rekli, še bolj kakor sloves njegove modrosti. In zato se je papež v dokumentu, bolj kot da bi se razpisal o njegovem intelektualnem delu, razgovoril o spominu na čudeže, ki jih je delal novi svetnik. Vendarle pa ni opustil tudi opozorila na njegovo predanost študiju in tudi na skrb, s katero se je z molitvijo pripravljal na poučevanje. Pri tej temi bi se rad tudi jaz danes zadržal z vami, in skušal preiskati globok pomen te enkratne sestave uma in srca.
Preučevanje nauka in premišljevanje modrosti je namreč ideal, ki ga vse krščansko izročilo, začenši s sv. Avguštinom, pripisuje učitelju (prim. Contra Faustum, XXII, 57: PL 20, 436). Aelred iz Rievaulxa, menih iz stoletja pred Tomažem, je rekel, da sta znanost in ljubezen dve krili, s katerima se povzpnemo na goro kontemplacije (prim. Serm. de oneribus, XXIX: PL 195,48). Tako je tudi za Tomaža itinerarium in Deum, pot za srečanje z Bogom. O tem ni nobenega dvoma. »Na našem zemeljskem romanju – je zapisal – napredujemo toliko bolj, kolikor bolj se približamo Bogu, kateremu se ne približujemo s telesnimi koraki, ampak s čustvi duše. In ljubezen je tista, ki dovrši to približanje, kajti z ljubeznijo se duša združi z Bogom« (STh II-II. q. 24, a. 5 c). K istemu cilju je prispela tudi pot, ki jo je začrtal sv. Bonaventura, ki je bil Tomažev sodelavec in prijatelj. Učil je: »Če se potem vprašuješ, kako se to zgodi, vprašuj milost, ne nauka; željo, ne inteligence; vzdih molitve, ne študija in branja; ženina, ne učitelja; Boga, ne človeka; temo, ne svetlost; ne luči, ampak ogenj, ki vse razplamti in nas prenese v Boga z vzgibom skesanosti in najbolj goreče ljubezni« (Itinerarium, VII, 6).
Benedikt XVI., ki je gledal na oba, je dejal: »Najvišja kategorija za sv. Tomaža je resnično, medtem ko je za sv. Bonaventura dobro. Zgrešeno bi bilo, če bi v teh dveh odgovorih videli protislovje. Za oba je resnično tudi dobro in dobro je tudi resnično; videti Boga je ljubiti in ljubiti je videti. Gre torej za različna poudarka temeljnega skupnega gledanja. Oba poudarka sta oblikovala različna izročila in različne duhovnosti ter tako dokazala rodovitnost vere, ki je ena v različnosti svojih izrazov« (Splošna avdienca, 7. marca 2010).
2. Današnja priložnost je slovesna in zanjo je sveti oče škofom Marianu Crociati, Gerardu Antonazzaru in Ambrogiu Spreaficu poslal Pismo, s katerim priporoča delnim Cerkvam, katerih pastirji so in ki jih je on sam imenoval »akvinatske«, naj ohranjajo živ spomin na Doctor communis, ki je poleg tega »dragocena dobrina za današnjo in jutrišnjo Cerkev« in to na treh področjih: skupnostne razsežnosti Cerkve, odprtosti za resnico in pozornosti na izzive zgodovine. Pozdravljam jih iz vsega srca in z iskrenim bratstvom, medtem ko hvaležen papežu, da me je določil za svojega posebnega odposlanca za to slavje, z veseljem izpolnjujem nalogo, da njim in vsem vam prenesem njegov pozdrav, njegovo naklonjenost in njegov apostolski blagoslov.
Od pravkar omenjenih treh točk se bom zadržal pri prvi in to zaradi tega, ker mi omogoča, da se navežem na evangeljski odlomek, ki je bil oznanjen. Papež je namreč opozoril, da smo poklicani, da »rastemo skupaj kot živi in dejavni udje telesa Cerkve, tesno združeni in povezani drug z drugim«. Jezusova beseda pa nas po drugi strani spominja: »Eden je vaš Učitelj, vi vsi ste pa bratje« (Mt 23,8). Trditev nas nekoliko preseneti, ker bi po naši logiki Jezus moral reči: vi vsi ste učenci. Toda ne! Jezus pravi: vi ste vsi bratje.
To nas navede na vprašanje: »Beseda 'Učitelj', ki jo je uporabil Jezus, na kaj – bolje: na koga nam da misliti?« Odgovor nam pomaga dati ravno sv. Tomaž, ki nas opozarja, da za razumevanje ne smemo misliti na dobrega profesorja ali na podkovanega in inteligentnega učenjaka, ampak na notranjega Učitelja, oziroma na Svetega Duha (prim. Super Io., cap. 13, l. 3). On je namreč za razliko od človeškega učitelja, ki deluje od zunaj, Učitelj, ki »razsvetljuje od znotraj […], ko pripravlja srca, da sprejmejo nauk resnice« (STh III, q. 69, a. 5 ad 2). To je razlog, zaradi katerega nas poslušanje edinega Učitelja dela brate med seboj.
Sv. Tomaž je za to dal zgledno razlago, ko je verjetno v postu leta 1273 pridigal o molitvi Očenaš. Tukaj je takoj pojasnil, da božanski Učitelj ni učil samo reči: Oče, ampak Oče naš, pri čemer je pojasnil, da kristjan te molitve ne moli v lastnem imenu, ampak in persona Ecclesiae, v imenu Cerkve. Tisti, ki nam vse to omogoči, je Duh Vstalega. Duh je izvir, ki stori, da v telesu ponovno priteče milost Kristusa Glave in spet je Duh začetek povezanosti vseh udov med seboj. V tem je Tomaž seveda dedič sv. Avguština; vendar on ta nauk pojasni z opozorilom, da Duh deluje le pod pogojem, da mu mi vračamo po dejavni veri, oziroma po bratski ljubezni. Za svoje delovanje Bog vedno čaka na naš svoboden odgovor! To poudari papež, ko v svojem Pismu piše, da se skupnostna razsežnost Cerkve »hrani in izraža v zakramentalnem življenju in v bogoslužju, v duhovnosti, v kulturni in intelektualni diakoniji, v verodostojnem pričevanju, v ljubezni in pozornosti do najbolj ubogih in ranljivih.«
3. Tomaž Akvinski ni samo svetnik: Cerkev ga časti tudi kot učitelja; to pa ne izključuje, pač pa vključuje, da je vedno ostal učenec notranjega Učitelja. V Pismu, s katerim me je za to priložnost uradno imenoval za svojega posebnega odposlanca, papež takoj zapiše, da je Tomaž, ki ga je Bog napolnil z Duhom inteligence, medtem ko je z razumom ponižno preiskoval božje skrivnosti, o njih premišljeval z gorečo vero. Študij in premišljevanje torej: ne dve ločeni opravili, ampak eno samo dejanje, kjer se stekata inteligenca in ljubezen. To je Itinerarium in Deum, o katerem sem spregovoril na začetku in zaradi katerega je sv. Tomaž značilen primer.
Tudi glede tega so bile priče na Neapeljskem procesu, ki je potekal od 21. julija do 18. septembra, soglasne: br. Tomaž je bil mož velike kontemplacije in molitve, so rekli. Resnično ni svetnika, o katerem to ne bi bilo rečeno; pri Tomažu pa se moramo glede tega sklicevati na njegovo intelektualno delo. Guglielmo di Tocco, ki bi mu danes lahko rekli »postulator« njegove zadeve za kanonizacijo, je pričeval: »Vsakič, ko je hotel študirati, začeti razpravo, poučevati, pisati ali narekovati, se je najprej umaknil v skritost molitve in jokajoč molil, da bi dosegel razumevanje božanskih skrivnosti« (Ystoria, 30, 300). Dogodek, ki dobro opiše to navado, je precej znan in je postavljen v Neapelj, v čas, v katerem je Tomaž za Teološko Summo pisal vprašanja o Gospodovem trpljenju in vstajenju. Kot običajno je zelo zgodaj zjutraj molil v kapeli sv. Nikolaja. Ni bil sam. Opazoval ga je Domenico iz Caserte, zakristan, ki je oprezal za njim in ga je videl v levitaciji, medtem ko mu je glas s križa govoril: »Dobro si govoril o meni, Tomaž, kakšno povračilo hočeš?« »Samo tebe želim, Gospod«, je bil njegov odgovor. To so besede zaljubljenca.
V načinu življenja sv. Tomaža imamo konkretno znamenje tesne zveze, ki je v njem med študijem in kontemplacijo; bolje: studii contemplatione, kot bo dejal Guglielmo di Tocco; dobesedno: kontemplacija študija! To znamenje je njegova slovita in običajna abstractio mentis, njegova navidezna raztresenost, molčečnost; kot bi bil, kot bi rekli mi, z »glavo med oblaki«, tako da so bili predstojniki prisiljeni, da so ob njega postavili nekoga, ki ga je vračal v stvarnost. Tak je bil Reginald iz Piperna (danes Piverno), ki je bil za Tomaža kot dojilja. Na začetku so ga zaradi njegove molčečnosti njegovi sošolci hudomušno imenovali »Sicilski vol«. Njegov molk pa je bil nasprotno izraz njegove zatopljenosti v Boga. V tistega Boga, ki je počasi izsuševal njegov um in napolnjeval njegovo srce. Od tod v zadnjih tednih njegovega življenja njegovo zaupanje Reginaldu: »Vse, kar sem napisal doslej, se mi ne zdi nič drugega kot slama!« Nekateri govorijo o telesni in tudi psihični izčrpanosti. Meni je bolj všeč odgovor Antonin-Dalmacea Sertillangesa, enega največjih sodobnih tomistov: kadar z lahkoto izvršimo, kar je težko, potem gledamo na nemogoče, tako da je za nas, ljudi, molk najvišja zgoščenost znanja« Nekaj podobnega se je zgodilo Beethovnu, velikemu glasbeniku, o katerem se govori, da je potem, ko je zložil svojo Deveto simfonijo in Mašo v D-duru, žalosten vzkliknil: »Napisal sem samo nekaj not!« »Vse zlato je v primerjavi z modrostjo kot malo peska,« smo poslušali v prvem berilu (prim. Mdr 7,9).
Predragi, tukaj v Fossanovi in v tem trenutku, ki nas pripravlja na evharistično bogoslužje, se moje razmišljanje ne more končati brez sklicevanja na zadnje besede sv. Tomaža. Po prejemu evharistije in na koncu svojega življenja Tomaž pravi: »Sprejemam te, cena odrešenja moje duše; sprejemam te, popotnica mojega romanja, za čigar ljubezen sem študiral, bedel, trpel; oznanjal sem te, učil sem o tebi …« Na tej točki lahko razumemo najresničnejši, najgloblji pomen, skrit biser v izrazu: »Vse se mi zdi slama.« Tomaž, ki se zaveda, da je dosegel cilj zemeljskega potovanja, je zapustil vse.
Besede, tudi najmodrejše in najlepše, niso resničnost; jo samo poimenujejo in vodijo k njej. Ko je dosegel resničnost, se je od vseh svojih besed svobodno in z veseljem ločil, ker je bilo njegovo srce že »onstran«. Ko je bil mlajši in poln moči, ko je začel pisati Summa contra Gentiles, je navdihujoč se pri sv. Hilariju, zaupal: »Mislim, da je prvenstvena naloga mojega življenja izraziti Boga v vsaki moji besedi in v vsakem mojem čustvu« (I, c. 2).
Sedaj pa, ko je šibak in je prišel na konec življenja, Tomaž zapre krog in gledajoč na sveto hostijo pravi: »Samo zate sem živel.« Rad bi, da bi nas vse, mene pa prvega, sv. Tomaž naučil vsaj tega: kako biti pred Evharistijo. Od te maše naprej. Amen.