Papež Frančišek gost v oddaji »Po Njegovi podobi«. Z mirom se vedno pridobi
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Papež Frančišek je že večkrat omenil oddajo »A Sua immagine« (»Po Njegovi podobi«), ki si jo včasih tudi sam ogleda. Poleg voditeljice Lorene Bianchetti so bili skupaj s svetim očetom v studiu tudi don Marco Pozza, kaplan v zaporu v Padovi, sestra Agnese Rondi, redovnica iz kongregacije sv. Jožefa Benedikta Cottolenga, in nekateri drugi gostje.
Z vojno je lahko vse izgubljeno
Ob pogovoru o vojni je papež ponovil besede Pija XII. v radijskem sporočilu oblastnikom leta 1939, ko je pred začetkom druge svetovne vojne dejal: »Z mirom ni nič izgubljeno, z vojno pa se lahko izgubi vse.« Papež Frančišek je tokrat mislil na vojno v Ukrajini, pa tudi na vse druge vojne in nasilje v svetu. Ob tem je posvaril, da v mučenju »obstaja užitek«, kar se po njegovih besedah vidi v posnetkih, ki prihajajo z vojnih področij. Omenil je posnetke mučenja ukrajinskih vojakov, ki so prišli tudi do njega. Pri tem je spomnil, da se včasih to dogaja tudi med najstniki in mladimi, kakor vidimo v primeru medvrstniškega nasilja.
Vloga medijev
V oddajo so bili tudi tokrat vključeni video klici, krajši posnetki o življenjskih zgodbah in pričevanja v živo. Papež Frančišek je povedal, da nikoli ni bil v televizijskem studiu in da nikoli ni veliko gledal televizije. Voditeljici je v šali dejal, da ji bo povedal skrivnost: da ko je bil sam mlad, še ni bilo televizije. Zatem se je zaustavil pri vlogi, ki jo mora imeti informiranje v današnjem svetu: »Mediji morajo pomagati ljudem, da se najdejo, razumejo, spoznajo; da sklepajo prijateljstva in pošljejo stran hudičke, ki ljudem uničujejo življenje. To je pozitivnost; ne pomeni govoriti samo o veri. Da, lahko govorite o Bogu ... vendar pa je potrebno varovati človečnost, humanizem,« je poudaril sveti oče.
Jubilej, priložnost za odpuščanje
V nadaljevanju je beseda tekla o jubileju leta 2025, ki je po papeževem mnenju priložnost, »da se približamo drug drugemu in Bogu, da razrešimo težave ter odpustimo«. Dodal je, da je prav odpuščanje ena najlepših stvari pri ljudeh. Tudi tokrat v pogovoru ni manjkalo osebnih spominov, predvsem na babico Roso, ki je bila prva, ki mu je predala ljubezen do Marije. »Pripovedovala mi je o svetem Jožefu in Mariji, vendar pa je bil vedno v središču Jezus.«
Marijina prikazovanja
Kristus mora biti v središču tudi pri razločevanju glede resničnosti Marijinih prikazovanj. Ta so eno izmed sredstev marijanske pobožnosti, vendar pa niso vedno resnična. »Marija se je resnično večkrat prikazala, vendar pa je vedno kazala na Jezusa, nikoli nase. Kadar je marijanska pobožnost preveč osredotočena nase, to ni dobro. Ne za pobožnost in niti za osebe, ki jo širijo,« je prepričan papež Frančišek.
Zastonjskost Boga
Med predvajanimi video posnetki v oddaji je bil tudi prispevek o 29-letnem Faustu Desaluju, sinu nigerijskih migrantov, rojenem v Italiji, ki je na olimpijskih igrah osvojil zlato medaljo v štafeti. Spregovoril je o svoji življenjski zgodbi, predvsem o ljubezni, ki jo je bil deležen s strani mame in »adoptivnih« starih staršev po tem, ko je pri treh letih oče odšel od doma. Njegovo pričevanje je bilo povod za pogovor o zastonjskosti. Papež je dejal, da je Gospod do nas »tako dober, podarja nam toliko stvari, da nas je navadil na občutek zastonjskosti. In mi hočemo vse zastonj. Zastonjskost je velika stvar Boga, vendar pa jo moramo izkazovati tudi mi. Nihče ne more dajati zastonj, če nima izkušnje te zastonjskosti«.
O trpljenju
Eno izmed njegovih razmišljanj je bilo posvečeno tudi trpljenju. Spomnil je na Prvo Mojzesovo knjigo in dejal, da Gospodu »ni všeč, da trpimo, ampak želi harmonijo ponovnega dela. S tem nas je Gospod napravil za protagoniste napredka v prihodnosti. Če imaš možnost imeti vse, izgubiš milost biti soustvarjalec; ustvariti družino, vzgajati otroke, prevzeti modrost ostarelih, vendar pa je to delo. Delo je v središču človeštva.«
Bližina staršem male Angelice, ki je umrla v bolnici Gemelli
Ob pogovoru o bolečini sta svetega očeta v studiu presenetila Matteo in Serena, starša male Angelice, hudo bolne petletne deklice, ki je umrla dan preden je bil odpuščen iz bolnišnice Gemelli. Z njima se je srečal, ko je odhajal domov, podoba papeževega objema jokajoče matere pa je obkrožila ves svet. Ob takšnih zgodbah papež opozarja na pomen »nežnosti« in »spremljanja bolečine«. Tudi sam je doživel, da so ga spremljali v času bolečine. Ko je pri 21 letih hudo zbolel in bi skoraj umrl, se je naučil, da so ob soočanju z bolečino »pomembne samo geste, besede ne pomagajo. Geste in tišina.«
Vzgajati za krotkost
Papežu so nato predstavili zgodbo 19-letne Diane Ghini, ki je bila žrtev vrstniškega nasilja zaradi svoje telesne postave in tudi zaradi njene sestre s posebnimi potrebami. »Hudobija je ena izmed možnosti, ki jih ima človek,« je komentiral papež. Tisti, ki izvajajo vrstniško nasilje, »se zdijo zmagovalci«, vendar je to po besedah svetega očeta »lažna zmaga, saj gre za zmago nasilja, zmago nad bolečino drugih. Prava zmaga pa je harmonična, ni nasilna ampak krotka.« Sveti oče je pripomnil, da se danes »ne vzgaja toliko za krotkost, ker velja, da biti krotek pomeni biti neumen«.
Tudi sam je bil v otroških in mladostnih letih deležen besed, ki so ga prizadele. Sprva se je odzval tako, da jih je »požrl«, nato pa si je rekel, da si je to zaslužil zaradi tega in onega.
Sporočilo staršem in učiteljem
Kot že večkrat, je tudi tokrat papež dejal, da je slog Boga bližina, sočutje in nežnost ter da je to potrebno naučiti otroke in mlade. »Ni izhoda: ali izberemo pot ljubezni, nežnosti ali pa pot brezbrižnosti.« Ob tem je starše opozoril, da je treba pri vzgoji prav tako določati meje: »Če otroke vzgajaš brez meja, delaš slabo. Potrebujejo nežnost, ljubezen, pa tudi "ne" iz ljubezni. "Ne" kapricam.« Enako velja za učitelje: »Učitelj nikoli ne zavaja; pritegne, poskrbi, da se počutiš dobro, in ti postavlja meje. Učitelj, ki ti daje samo bonbone, ni dober. Učitelj ti pomaga hoditi, vendar ti pove, kje je meja in te pokara. In če oče in mama otroka ne okarata, je nekaj narobe,« je sklenil papež Frančišek.
