Papež Frančišek: Odločitve tega desetletja bodo vplivale na prihodnja tisočletja

Andreja Červek – Vatikan

Papež je spomnil, da je minilo več kot petdeset let, odkar se je 5. junija 1972 v Stockholmu začela prva konferenca Združenih narodov o človeškem okolju. Z njo so se začela različna zborovanja, ki so mednarodno skupnost pozivala k razpravi o tem, kako človeštvo ravna z našim skupnim domom. Zato je 5. junij postal svetovni dan okolja.

»V tem pol stoletja se je marsikaj spremenilo,« pri čemer je navedel pojav novih tehnologij, vpliv vsesplošnih in globalnih pojavov, kot je pandemija, ter preoblikovanje »vse bolj globalizirane družbe, ki nas spreminja v sosede, a ne v brate in sestre« (Fratelli tutti, 12).

Priča smo bili »vse večji občutljivosti do okolja in skrbi za naravo, zorenju iskrene in boleče zaskrbljenosti za to, kar se dogaja našemu planetu« (Laudato si', 19). Strokovnjaki opozarjajo, da bodo »izbire in ukrepi, sprejeti v tem desetletju, imeli vpliv več tisoč let«.  Povečalo se je naše zavedanje »vpliva naših dejanj na naš skupni dom in na tiste, ki ga naseljujejo in ga bodo naseljevali«. Po papeževih besedah je to povečalo tudi »naš občutek odgovornosti pred Bogom, ki nam je zaupal skrb za stvarstvo, pred našim bližnjim in pred prihodnjimi generacijami«. »Če se bomo človeštva v postindustrijskem obdobju spominjali kot enega najbolj neodgovornih v zgodovini, bi se želeli človeštva na začetku 21. stoletja spominjati kot tistega, ki je velikodušno sprejelo svoje resne odgovornosti« (Laudato si', 165).

»Pojav podnebnih sprememb nas vztrajno poziva k našim odgovornostim,« je nadaljeval sveti oče. »Prizadenejo predvsem najrevnejše in najbolj ranljive, tiste, ki so najmanj prispevali k njegovemu nastanku. Najprej gre za vprašanje pravičnosti in nato solidarnosti. Podnebne spremembe nas usmerjajo tudi k temu, da moramo svoja dejanja osnovati na odgovornem sodelovanju vseh: naš svet je že preveč soodvisen in si ne more privoščiti, da bi se razdelil na bloke držav, ki svoje interese uveljavljajo na izoliran ali netrajnosten način. “Rane, ki sta jih človeštvu zadala pandemija covida-19 in pojav podnebnih sprememb, so primerljive z ranami, ki so posledica globalnega konflikta“ (Sporočilo vrhu COP 26, 29. oktober 2021), v katerem je pravi sovražnik neodgovorno ravnanje, ki ima posledice za vse sestavne dele našega človeštva danes in jutri.«

Tako kot »po drugi svetovni vojni je tudi danes potrebno, da celotna mednarodna skupnost daje prednost kolegialnim, solidarnim in dolgoročnim ukrepom« (Sporočilo vrhu COP 26, 29. oktober 2021) ter prizna »veličino, nujnost in lepoto izziva, ki je pred nami« (Laudato si’, 15).

In ravno pri tem »velikem, nujnem in lepem izzivu, ki zahteva usklajeno in prodorno dinamiko,« se je papež zaustavil v nadaljevanju govora: »Gre za velik in zahteven izziv, saj je potrebna sprememba smeri, odločna sprememba sedanjega potrošniškega in proizvodnega modela, ki je prepogosto prežet s kulturo brezbrižnosti in odmetavanja, odmetavanja okolja in odmetavanja oseb.«

Sprememba tega modela je nujna in je ni več mogoče odlagati, kot to poudarjajo mnogi znanstveniki. »Okrepiti moramo “dialog o tem, kako gradimo prihodnost planeta“ (Laudato si’, 14), pri tem pa se dobro zavedati, da je živeti “poklic varuhov Božjega dela bistvena sestavina krepostnega življenja in ni nekaj neobveznega ali celo sekundarnega“ (Laudato si’, 217) za našo življenjsko izkušnjo.«

»Ta izziv je prav tako lep, spodbuden in uresničljiv: preiti od kulture odmetavanja k življenjskim slogom, ki so vtisnjeni v kulturo spoštovanja in skrbi, skrbi za stvarstvo in skrbi za bližnjega, najsi je blizu ali daleč v času in prostoru. Nahajamo se pred vzgojno potjo preoblikovanja naše družbe, tako individualnega kot skupnostnega spreobrnjenja.«

Po papeževih besedah ne manjka priložnosti in pobud, ki želijo resno pristopiti k temu izzivu. Pri tem je pozdravil predstavnike nekaterih mest z različnih celin, ki spodbujajo k razmisleku o tem, kako se je »treba lotiti tega izziva na subsidiaren način na vseh ravneh: od majhnih vsakodnevnih odločitev do lokalnih in mednarodnih politik«. »Potrebujemo prispevek vseh,« je izpostavil.

To spremembo smeri je treba »pospešiti v korist kulture skrbi, ki v središče postavlja človekovo dostojanstvo in skupno dobro«. In ki temelji »na zavezi med človekom in okoljem, ki mora biti odsev ustvarjalne ljubezni Boga, iz katerega izhajamo in h kateremu hodimo. Ne ukradimo novim generacijam upanja v boljšo prihodnost,« (Video sporočilo udeležencem vrha za krepitev podnebne ambicije, 12. december 2020), je še pozval sveti oče.