Sveti oče: Odpreti se za nove oblike apostolata v svetu, ki se spreminja

Andreja Červek – Vatikan

Avdienca s papežem je potekala v okviru 125. obletnice kanonizacije svetega Antona Marije Zaccaria – kanoniziran je bil 27. maja 1897. In ravno z njegovimi besedami je sveti oče začel svoj govor: »Morate teči kot nori! Teči k Bogu in k drugim!«

»Teči kot nori, ne biti norci, ki tečejo – to je nekaj drugega,« je pripomnil papež in v nadaljevanju govora izpostavil tri vidike: odnos s Kristusom, apostolsko gorečnost in ustvarjalni pogum.

Teči k Bogu – odnos s Kristusom

Po izkušnji samega Zaccarie je temelj poslanstva »tek k Bogu«, torej »močan odnos z Gospodom Jezusom«, ki ga je »od mladosti gojil na resni poti rasti, zlasti ob premišljevanju Božje besede s pomočjo dveh dobrih redovnikov«. To ga je najprej pripeljalo »do katehetskega prizadevanja, zatem pa do duhovništva in navsezadnje do ustanovitve redovne skupnosti«.

»Ta vrsta odnosa s Kristusom je temeljna tudi za nas, da bi potem, ko smo ga osebno doživeli, lahko rekli drugim, da življenje ni isto z ali brez Gospoda« (prim. Evangelii gaudium, 266); da bi lahko še naprej “tekli proti cilju”, kot pravi sveti Pavel, in v ta tek vključili ljudi, ki so nam zaupani (prim. 1 Kor 9,24-27). Naše misijonarsko oznanilo ni prozelitizem,« je odločno poudaril papež, »ampak je podeliti osebno srečanje, ki je spremenilo naše življenje! Brez tega nimamo ničesar, kar bi oznanjali, niti cilja, proti kateremu bi skupaj hodili.«

Teči k drugim – apostolska gorečnost

Drugi papežev poudarek je bil »teči k drugim«, kar je po njegovih besedah prav tako temeljnega pomena. »Če namreč v svojem življenju vere izgubimo izpred oči obzorje oznanila, se bomo zaprli vase in se posušili na opusteli zemlji avtoreferencialnosti (prim. Splošna avdienca, 11. janura 2023). Zgodilo se nam bo kot športniku, ki se pripravlja na veliki tek svojega življenja, a ga nikoli ne začne: slej ali prej bo postal potrt in bo popuščal, njegovo navdušenje bo ugasnilo. Tako postanemo žalostni učenci. Mi pa ne želimo postati žalostni učenci.« Zbrane je povabil k vprašanju, ali je v njih »črv žalosti« in ali mu dovoljujejo vstopiti. »V nas posvečene osebe žalost ne sme vstopiti. In če kdo čuti to žalost, naj gre h Gospodu in prosi za luč ter prosi brata ali sestro, naj mu pomaga iz nje,« je dejal sveti oče.

Jezus postavi kot temelj Cerkve naročilo: »Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu!« (Mr 16,15). In sveti Pavel to potrdi, ko govori o svojem apostolatu in pravi: »Ne morem drugače. Gorje meni, če Kristusa ne bi oznanjal« (prim. 1 Kor 9,16). »Gorje nam, če ne oznanjamo Kristusa!« je ponovil papež in dodal: »Zato vas spodbujam, da hodite dalje v smeri, ki vam jo kaže vaša karizma: “Vsepovsod prinašati živega Kristusovega Duha.“ ”Živi“ Kristusov duh je ta, ki osvoji srce, ki ti ne pusti, da bi obsedel v naslonjaču, ampak te spodbudi iti k bratom z lahkim nahrbtnikom in pogledom, polnim ljubezni. Ponesite tega Duha vsepovsod, nikogar ne izključujte in se odprite tudi za nove oblike apostolata v svetu, ki se spreminja in potrebuje prožne in odprte misli, skupne raziskovalne poti, da bi našli primerne načine za posredovanje enega in edinega evangelija.«

Teči kot nori – ustvarjalni pogum

In s tem je papež Frančišek prišel še do tretjega poudarka: »Teči kot nori. Kar ni isto kot biti norec, ki teče.« To pomeni »ustvarjalni pogum«. »Ne gre toliko za to, da bi izdelovali prefinjene tehnike evangelizacije, ampak – kot pravi sveti Pavel –, da bi postali vse vsem in bi jih vsekakor nekaj rešili (prim. 1 Kor 9,22), da se ne bi ustavili pred težavami in bi gledali čez obzorja navad in nemirnega življenja, čez “vedno se je delalo tako“.«

Sveti Anton Marija je ta pogum imel. Ustvaril je ustanove, ki so za tisti čas bile nove: kongregacijo reformiranega klera v času, ko so mnogi duhovniki bili navajeni udobnega in lagodnega življenja; žensko redovno kongregacijo brez klavzure, ki je bila namenjena evangelizaciji v času, ko je za ženske bilo posvečeno življenje samo v klavzuri; kongregacijo laikov misijonarjev, dejavno vključenih v oznanjevanje v času, ko je prevladoval določen klerikalizem. »Vse to so bile nove stvarnosti, ki jih pred tem ni bilo. Njihov ustanovitelj je razumel, da so lahko koristne za dobro Cerkve in družbe, in zato jih je izumil in jih branil pred tistimi, ki niso razumeli njihovega smisla in priložnosti, tako da jih je prišel pojasnit celo v Rim. Tudi v tem je pomemben nauk, saj svoje ustvarjalnosti ni izvajal zunaj Cerkve, temveč znotraj nje, sprejemal je popravke in opomine, poskušal pojasniti in prikazati razloge za svoje odločitve ter v pokorščini ohranjal občestvo.«

Skupaj!

Ob koncu govora je sveti oče še spodbudil k skupnemu delu. Izbrani so namreč, da bi bili skupaj. »Občestvo v življenju in apostolatu je prvo pričevanje, ki ste ga poklicani dati zlasti v svetu, ki ga ločujejo bitke in sebičnost. Zapisano je v DNA krščanskega življenja in apostolata: “Da bi vsi bili eno“ (Jn 17,21), kot je molil Gospod. Dragi bratje in sestre, tecite kot nori k Bogu in k drugim, a skupaj!«