Sveti oče: Cerkev, ki prosi in moli za druge, je vedno živa in lepa

Andreja Červek – Vatikan

»Lepota privlači« in zato je papež Frančišek zbranim romarjem najprej želel spregovoriti o lepoti, saj je »sporočanje vere predvsem vprašanje lepote«: »Lepote ni mogoče razložiti, ampak jo je treba pokazati; o lepoti ni mogoče prepričevati, temveč je o njej treba pričevati. Zato je v Cerkvi bolj pomembno, o čem se pričuje, kot o čem se pridiga.«

Ceniti in sprejemati dediščino svetosti in služenja

Lepoto je treba iskati. Tako kot v Cerkvi, kjer je to, kar je očem nevidno, dragocenejše od tistega, kar se vidi. In to so molitev, skrivaj opravljeno karitativno delo, moč odpuščanja, žrtve duhovnikov, življenje mnogih »svetnikov izza sosednjih vrat«, pričevanje staršev, družin in ostarelih. Papež je zato zbranim zaželel, da odkrivali lepoto in bili »iskalci zakladov vere«; da se ne bi ustavljali na površju stvari, ampak videli onkraj, »cenili in sprejemali dediščino svetosti in služenja, kar je bogastvo Cerkve«. In tudi, da bi to bogastvo povečevali, saj »vera ne more ostati spomin na preteklost, nekaj “muzejskega“, ampak vedno znova zaživi v veselju evangelija, v skupnosti, ki jo sestavljajo ljudje, v zboru tistih, ki doživijo usmiljenje in se po milosti prepoznavajo kot bratje in sestre, ki jih Bog ljubi«.

Misijonarska pastorala, ki odpira srce

Iskati lepoto – je nadaljeval papež – pomeni iti k bistvu stvari. »V Cerkvi ni več čas, da bi se osredotočali na drugotne, zunanje vidike. Čas je, da se ozremo nazaj k prvotni skupnosti in se osredotočimo na dejanske prednosti, ki so molitev, karitativnost in oznanjevanje,« je dejal in izpostavil, da obnova pastorale zahteva izbire, ki pa se morajo nanašati na to, kar je najpomembnejše. Ni se treba bati posodobitve načinov evangelizacije. Preiti je treba od tako imenovane »pastorale ohranjanja«, kjer se pričakuje, da ljudje sami pridejo, k »misijonarski pastorali«, kjer se srce uri, da se bo razširilo za oznanjevanje. »Ko srce ne ostane zaprto in žalostno ter ne premišljuje o stvareh, ki ne gredo dobro, ampak se odpre, takrat evangelij prehaja na pristen način, z lepoto pričevanja. Vedno si zapomnimo: pričevanje življenja sporoča lepoto vere.«

Cerkev, ki prosi in moli za druge, je vedno živa in lepa

Sveti oče je še spregovoril o molitvi priprošnje, kar pomeni »druge prinašati pred Gospoda, z Njim se boriti prek molitve, znati vztrajati, ne samo in zgolj za naše prijatelje in ljube osebe, kot to počnemo običajno, ampak zlasti za tiste, ki so daleč, ki niso naši, ki nas kritizirajo, ki ne poznajo Božje ljubezni. Cerkev, ki prosi in moli za druge, ki prinaša Gospodu svet, ne da bi postala posvetna, je Cerkev, ki je vedno živa in vedno lepa.«

Posvaril je pred pritoževanjem: »Kolikokrat se med nas prikrade virus pritoževanja, ker gre toliko stvari narobe, ker so prejšnji časi bili boljši, ker je prejšnji župnik bil boljši ... Kristjan si ne sme dopustiti, da bi se ujel v to utrujeno in izčrpavajočo posvetnost, ampak je poklican, da ponovno odkrije lepoto, ki jo je prejel po milosti, in da prosi, to pomeni, da priteguje lepoto na druge.«