Papež udeležencem kongresa o medverskem dialogu: Bog, ki je Oče vseh, nas vodi v dialog

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Hvala za obisk. Hvala za srečanje, ki ste ga imeli. Vzeti za temo dialog se zdi novost. Oprostite, pozabil sem pozdraviti veleposlanico, ki je bila tako prijazna, da je spremljala Argentince, hvala. Vendar vsi govorimo, vsi. Bistvo je, s kom se pogovarjam, veroizpovedi pa se niso vedno pogovarjale. Sprememba je v tem, da smo prej govorili z ogledalom. Gledal si se v ogledalo in si odgovarjal, obsojal in katalogiziral tiste, ki so bili zunaj.

Spomnim se, da je bil v Buenos Airesu, v okolici Versallesa, znan župnik, tu ne bom omenjal njegovega imena, ker de mortis nihil nisi bene (o pokojnih samo dobro), ki je, ko so prišli člani evangeljske cerkve s svojimi šotori, poslal skavte, da jih ponoči zažgejo. To se je zgodilo v Buenos Airesu in zgodilo se je, ko sem bil še otrok.

Ko sem bil otrok, so mi razlagali, kako so se rodili protestanti. To je bila res zgodba obsojanja, niti najmanj jih niso imeli za ljudi. Toda spomnim se, da sem nekoč, pri štirih letih, hodil po ulici z babico – spominjam se, kot bi bilo zdaj – in na nasprotnem pločniku sta hodili dve dami iz Zveličavne vojske s tistima čopoma, ki so jih prej imeli, s čepico in čopom, pa sem vprašal babico: »Babi, kdo sta ti gospe, a sta redovnici?«. Odgovorila je: »Ne, sta protestantki, ampak v redu«. To je prvi ekumenski govor v kontekstu popolne obsodbe, ki sem ga slišal v življenju.

Nasprotno pa sem imel zaradi šole vedno veliko bližino z Judi, imel sem različne judovske sošolce, včasih smo študirali skupaj. In ko sem bil nadškof, sem spremljal Juda, ko je umiral. Gre za enega od tistih rojakov Judov, ki se ni odrekel svoji veri, ampak njegov prijatelj škof ga je spremljal. Imel sem torej zelo lepo izkušnjo medverskega dialoga, predvsem z Judi, predvsem pa jo je imel moj oče. Očetova služba je bila računovodja v znani pralnici preje in imel je različne judovske prijatelje, različne judovske stranke, ki so prihajale k nam domov. To sem doživel kot otrok, toda dialog z evangeličanskimi cerkvami je prišel kasneje, ker je bilo glede njih v takratni družbi zelo močno obsojanje. Povem vam, prvo dobro stvar, ki sem jo slišal o protestantih, je bilo od moje babice, medtem ko so jih vsi drugi pošiljali v pekel.

Pomembno je, da se dialog, ki ga ima vsak od nas z ogledalom lastne izpovedi, razširi in da poteka med brati in sestrami ter da ni strahu pred dialogom zunaj ogledala, in še manj vnema prepričevanja drug drugega, spreobračanja drugega. Pogovarjamo se, pogovarjamo se, vsak naj pripoveduje svojo izkušnjo, ki je izkušnja Boga. In Bog se kaže v vseh kulturah, na način tiste kulture, se kaže v ljudstvih, ki so prehodila zgodovino na drugačen način, ljudstvih, ki so hodila na drugačen način, a Bog je isti. On, ki je Oče vseh, nas vodi v dialog. V našem življenju vedno obstaja pot, ki gre od dialoga z ogledalom k dialogu z resničnostjo, k dialogu z našimi brati; z živo resničnostjo naših bratov. Gre torej za iztegnjeno roko.

Včeraj popoldne sem preživel dve uri in pol, dve dolgi uri, s poljskimi evangeličanskimi pastorji in različnimi evangeličanskimi veroizpovedmi ter tudi z nekaterimi poljskimi škofi. In kako spoštljivo je vsak povedal svojo pot! Poslušal sem in bil vesel, saj mi je dobro dela ta podelitev. Nismo izolirani, nismo otoki: »Moja Cerkev je edina, prava, vi ste druge ali četrte kategorije.« Ne! Ne, tega se ne sme reči.

Prepričan sem, da je pot, po kateri hodim, tisto, kar Bog želi resnično zame. In zato, ko govorim o svoji veroizpovedi, zaradi doslednosti pravim »ne, ta je prava«, spoštujem pa pot drugih, ki pa pravijo »ta je prava«. In to ni relativizem, je spoštovanje, spoštovanje, spoštovanje in sobivanje.

Zahvaljujem se vam za vaš trud in vas prosim, da molite zame, vsak v svojem jeziku, s svojimi kretnjami, ker potrebujem oporo v molitvah svojih bratov. Če Argentinci ne molimo drug za drugega, potem je z nami konec, ker nam je ostalo samo še to, za vsako drugo stvar se spremo. Molimo torej drug za drugega, da bomo šli naprej.

V protokolu na koncu je vedno molitev, blagoslov. Z vami bi rad imel minuto tišine, vsak sam pa naj povzdigne svojo molitev h Gospodu in moli za brata in sestro, ki sta tukaj zbrana. In hvala za vse kar počnete.