Papež španskemu Združenju mladih kmetov: Pojdite naprej in bodite pesniki zemlje
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
»Kakor na tolikih drugih življenjskih področjih, ekologizma ne tvorijo v prvi vrsti bistroumna poročila strokovnjakov ter novice in poljudni projekti, ki dosežejo navadne ljudi prek sredstev družbenega obveščanja. Lahko so potrebni, lahko so koristni, če se izvajajo vestno, vendar pa niso na prvem mestu. Veste, da je Argentina država, ki se ukvarja predvsem z živinorejo, in čeprav prihajam iz mesta, sem imel priložnost spoznati stvarnost na podeželju. Tako sem razumel, da ste prvi ekologi določenega področja, dežele, celine prav vi; ljudje, ki delajo z živalmi, rastlinami, vi, ki z njimi vsak dan živite in veste, kakšne so vaše težave in uspehi.« Ob tem je sveti oče povedal anekdoto iz časa, ko je študiral teologijo. Eden izmed študentov, ki se je rodil in živel v mestu, je neko soboto popoldan prišel k njemu in mu rekel, da za fakulteto, kjer so bila polja in živina, umira krava in ni vedel, kaj naj stori, ker ni bilo odgovornega. Papež je šel tja in je videl, da je krava telila. Takrat se je zavedal, da obstaja znanost, ki jo je mogoče pridobiti le z življenjem in izkušnjami.
»Vi ne ponavljate na pamet nekega slogana, živite tako, da gledate v nebo in od takrat, ko se zbudite, dokler greste spat, v žvrgolenju, mukanju ali rezgetanju prepoznate veselje ali strah, hrepenenje ali pomirjenost narave okoli sebe. To je čast in seveda velika odgovornost.
Če dobro pomislite, s poklicanostjo, ki ste jo prejeli od Boga, postajate priče celostne ekologije, ki jo svet danes potrebuje. Gre za prvobitno poklicanost, saj je ukoreninjena v besedah Boga v Prvi Mojzesovi knjigi, ko je človeštvo povabil, naj s svojim delom sodeluje pri nalogi stvarjenja (prim. 1 Mz 1,28-31). Gre za multidisciplinarno poklicanost, saj združuje neposreden odnos z zemljo, skrb zanjo in obdelovanje, s služenjem družbi. Kaj torej Bog želi od vas pri tem delu, pri tej dejavnosti? Želi, da na podeželje gledate kot na dar, kot nekaj, kar vam je bilo podarjeno in kar boste zapustili v dediščino svojim otrokom; da o proizvodnji razmišljate kot o daru, ki ga Gospod po vas in po vašem delu pošilja svojemu ljudstvu, da poteši njegovo lakoto in pogasi žejo. Ne gre samo za lakoto po kruhu, ampak tudi po Bogu, ki zato da bi jo potešil, ni okleval, da bi sam postal hrana, da bi postal meso in tako dosegel človekovo srce (prim. Mt 4,3-4; Jn 6,55-57).
Iz te temeljne vrednote, za katero se vam zahvaljujem, izhaja odgovornost, ki vam je zaupana vam v prvi osebi, pa tudi vsem tistim, ki na kakršen koli način sodelujejo pri pridelavi, predelavi in razdeljevanju hrane. Treba si je prizadevati, da se ta neizmerna dobrina, ki nam jo daje Bog, ne bi spremenila v orožje – na primer z omejevanjem pošiljk hrane ljudstvom v spopadih; ali da ne bi postala mehanizem špekulacij z manipuliranjem cen in trženjem izdelkov z namenom, da bi si pridobili večjo korist. To je tisto, kar moramo obsoditi, zaradi česar nas mora boleti srce; tega si ne zaslužijo živali, za katere tako predano skrbite, tega si ne zaslužijo ljudje, za katere delate z navdušenjem, tega si ne zasluži Bog. To žali njih in bi žalilo vas.
Toda ne obupajte, vsak poklic vključuje križ, človek sprejme naporno delo in pri delu z živalmi ni praznikov in ni stavk. Še težje je sprejeti nerazumevanje tistih, ki ne cenijo nečesa tako bistvenega za življenje, kot je pridelava hrane, ali pa namesto rešitev raje iščejo krivce. Delo, ki ga opravljate, izročam blaženi Devici, da bi vedno čutili blizu Jezusa, ki je na križu daroval svojo kri, postal hrana, postal življenje, da bi nam ga dal v izobilju. Pojdite naprej in bodite pesniki zemlje. Hvala.«