Papež: Mir bo vzpostavljen, ko se bosta Rusija in Ukrajina lahko pogovarjali

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Srečanje s predsednikom Zelenskim

Prvo vprašanje je bilo povezano z mirom v Ukrajini: le-ta bo po papeževih besedah vzpostavljen takrat, ko se bosta Rusija in Ukrajina lahko pogovarjali med seboj, sami ali prek drugih. Glede nedavnega srečanja z ukrajinskim predsednikom Zelenskim in njegovih besed za medije, da ne potrebuje posrednikov, je sveti oče pojasnil, da »ton pogovora ni bil takšen«. Poudaril je, da ga je predsednik »prosil za zelo veliko uslugo«, in sicer da bi »poskrbel za otroke, ki so bili odpeljani v Rusijo«. »Ne sanjajo toliko o posredovanjih, saj je ukrajinski blok zelo močan: celotna Evropa in Združene države Amerike. Torej imajo zelo veliko lastno moč. Zelo pa jih boli, da so bili otroci odpeljani iz Ukrajine in jih skušajo pripeljati nazaj,« je pojasnil papež. Na vprašanje, če bi morala Rusija za dosego miru vrniti ozemlja, pa je odgovoril: »To je politični problem.«

Splav in celibat

V nadaljevanju intervjuja je beseda tekla o splavu in celibatu. V prvem primeru je papež navedel študije iz embriologije, glede na katere je zarodek v maternici »živo bitje« že »en mesec po spočetju«. Ob tem je zastavil vprašanje: »Ali je dovoljeno odstraniti živo bitje, da bi rešili problem? Ali je dovoljeno najeti morilca, da bi rešili problem?«
V odgovoru o duhovniškem celibatu in domnevni povezavi z zlorabami mladoletnih v Cerkvi pa je sveti oče navedel naslednje statistične podatke: »32 %, v drugih državah pa 36 %, zlorab se zgodi v družini (stric, dedek) ali pa je vanje vpleten kdo od sosedov: in vsi so poročeni. Sledita področje športa in šole. Papež je zato prepričan, da zlorabe niso povezane z vprašanjem celibata.

Zdravje

Tudi tokrat ni manjkalo vprašanje o papeževem zdravju in težavah s kolenom. Papež se je nasmehnil in dejal, da prej ni mogel hoditi, sedaj pa lahko ponovno hodi. Vedro se spominja tudi dni, ki jih je konec marca preživel na Polikliniki Gemelli zaradi bronhitisa. Dejal je, da je bilo nepričakovano, vendar pa so mu povedali, da so pravočasno reagirali. Kasneje je izvedel, da bi bilo veliko huje, »če bi čakali še kakšno uro več«. Tako pa se je po štirih dneh vrnil iz bolnišnice.

Migranti, ki morajo bežati

Sveti oče se je zatem zaustavil ob vprašanju migracij. Poudaril je, da gre za »resen problem«, za katerega je potrebna strategija, ki bo spodbujala razvoj in trajnost držav, iz katerih ljudje bežijo, zlasti v Afriki. Dejal je, da je nekoč ena izmed visokih državnic rekla, da je treba problem afriških migracij rešiti v Afriki, tako da se pomaga Afriki. Vendar pa je žal Afrika sužnja kolektivnega nezavednega, v skladu s katerim jo je potrebno izkoriščati. Sveti oče je prepričan, da bi morala pomoč služiti temu, da bi Afriko dvignili in da bi postala neodvisna. Ob tem je spomnil na Južni Sudan, ki ga je obiskal februarja letos, ter na njegovo »čudovito ljudstvo«. Dodal je, da so tuje sile takoj tja postavile svojo industrijo – ne zato, da bi država rasla, ampak da bi odnašale dobrine«. Papež je sicer dejal, da se to ne dogaja v vseh državah in jih tudi ni hotel imenovati, vendar pa problem glede Afrike ostaja vedno isti: miselnost, da jo jo je potrebno izkoristiti. Po njegovih besedah je prav v tem razlog za vse množične migracije, ki smo jim priča. Ob tem je sveti oče omenil knjigo z naslovom Bratec, ki jo je prejšnji teden v Vatikanu podaril članom Italijanske škofovske konference. Pripoveduje o življenju mladega fanta, ki je zapustil Gvinejo, da bi našel svojega mlajšega brata. Tri leta je potreboval, da je prišel do Španije, v tem času pa je trpel suženjstvo, zapor in mučenje. Papež svetuje branje omenjene knjige, da bi bolje razumeli dramo migranta na obalah Libije.

Migrantska izkušnja

V nadaljevanju intervjuja je novinar citiral mehiškega režiserja Alejandra Gonzaleza Iñárrituja, ki je dejal, da »emigrirati pomeni malo umreti«. Sveti oče se je strinjal, da je to vedno res, saj človek zapusti svojo deželo. Tudi njegova družina je imela to izkušnjo: on se je sicer rodil v Buenos Airesu, vendar pa je bil njegov oče migrant: ko je šel v Argentino, je bil računovodja v Banki Italije. Sveti oče je dodal, da je tudi sedaj, kot papež, ki prihaja iz Argentine (»koktajl« dežele migrantov) in deset let živi v Rimu, še vedno ostaja nekakšen »migrant«. Razložil je, da mora človek vedno nekaj pustiti. Navedel je primer, da mate čaj, ki si ga narediš sam v termovki, ni takšen kot sveže pripravljen mate, ki ti ga da tvoja mama, teta ali babica. »To ni isto. Manjka zrak kraja, kjer si se rodil,« je dodal sveti oče ter spomnil na pesem Rassa nostrana (Naš rod), ki jo je v piemontskem jeziku spesnil Nino Costa. Pripoveduje o usodi migranta, ki odide v Ameriko, kjer zasluži veliko denarja, vendar pa na koncu umre v neznanem kraju: »Migrant lahko postane bogat in dela dobro ali pa lahko zelo trpi, če ga ne sprejmejo,« je še dodal papež Frančišek.

Molitve kot oklep

Zatem je pojasnil, zakaj vsak javni govor zaključi s prošnjo, naj molimo zanj. Po njegovem mnenju se včasih ljudje ne zavedajo, kakšno moč imajo, ko molijo za svoje pastirje. Spomnil je, da molitev vernikov dela čudeže ter povabil k molitvi za pastirje z besedami: »Za vsakega pastirja, pa naj bo to župnik, škof ali katerikoli drugi pastir, je molitev vernikov kot oklep, ki ga ščiti.«

Reforme

Zadnje vprašanje je bilo povezano s kratkim pregledom reform, ki so bile uvedene v desetih letih pontifikata. Sveti oče je pojasnil, da je z njimi udejanjil samo to, kar so kardinali izrazili na srečanjih pred konklavom: »spremembe na področjih ekonomskega sistema, zakonodaje vatikanske države, pastorale vatikanske službe« ter vloge žensk. Za prihodnost pa je papež dejal, da čuti, da mora narediti še »vse«: »Smešno je, ko greš naprej, se zavedaš, da ti manjka vse,« je rekel ob koncu pogovora in dodal, da je eden izmed prihodnjih ciljev »deklerikalizacija«. Ponovno je poudaril, da je klerikalizem sprevrženost, ter da škofom in duhovnikom vedno naroča, naj ne bodo klerikalci, ampak pastirji.