Papež Frančišek izročil nagrado Pavla VI. italijanskemu predsedniku Mattarelli

Andreja Červek – Vatikan

Nagrado Pavla VI. podeljuje Inštitut Pavla VI. osebnostim, ki so se odlikovale na različnih področjih kulture in spodbujanja pravičnega človeškega sobivanja ter na različne načine pričajo o duhovni zapuščini papeža Pavla VI.. Italijanski predsednik Mattarella je nagrado prejel »za svojo predanost skupnemu dobremu pri političnem zavzemanju, ki ga navdihujejo krščanske vrednote in je hkrati strogo v službi civilnih institucij«, je zapisano v obrazložitvi.

Služenje in odgovornost kot temelja političnega delovanja

Papež Frančišek je v svojem govoru v ospredje postavil služenje in odgovornost, ki sta temeljni za politično delovanje kot obliko dejavne ljubezni. Spomnil je na Pavla VI., ki je leta 1972 v nagovoru predstavnikom Evropske zveze krščanskih demokratov dejal, da morajo tisti, ki izvajajo javno oblast, veljati »za služabnike svojih rojakov, z nepristranskostjo in poštenostjo, ki se spodobita za njihovo visoko funkcijo«. Na splošni avdienci, 9. oktobra 1968, pa je dejal, da je »dolžnost služenja neločljivo povezana z oblastjo« in da »večja ko je dolžnost, višja je ta oblast«.

A kot je dodal Frančišek, je v vsaki dobi in celo v najboljših političnih sistemih razširjenja skušnjava, »da se poslužuje oblasti, namesto da bi se služilo prek oblasti. Kako lahko se je povzpeti na piedestal in kako težko se je spustiti v služenje drugim.«

Kdor hoče biti velik, naj je služabnik

Sam Kristus je govoril o težavah služenja, ko je dejal, da tisti, ki »veljajo ljudstvom za vladarje, nad njimi gospodujejo in da si prvaki lastijo oblast nad njimi«. In takoj dodal: »Med vami pa naj ne bo tako; ampak kdor koli med vami hoče biti velik, bodi vaš strežnik« (prim. Mr 10,42-43). »Od takrat je za kristjana veličina sinonim za služenje,« je dejal papež in dodal, da je »podelitev nagrade Pavla VI. predsedniku Mattarelli lepa priložnost za praznovanje vrednosti in dostojanstva služenja, najvišjega sloga življenja, ki postavlja druge pred lastna pričakovanja«.

Potrebe drugih začutili kot svoje

Sveti oče je nadaljeval, da pa služenje lahko ostane abstrakten ideal, če ga ne povežemo s  še eno besedo, in sicer odgovornostjo. Ta je, kot pove že sama beseda, »zmožnost ponuditi odgovore na podlagi lastnega zavzemanja, ne da bi čakali, da jih dajo drugi«. Pavel VI. – ki je že kot mlad duhovnik bil »vzgojitelj odgovornosti« – je v apostolskem pismu Octogesima adveniens poudaril, da besede bolj malo pomagajo, če jih ne spremlja živo zavedanje lastne odgovornosti, kajti »enostavno je prevaliti odgovornost za krivice na druge, če hkrati nismo prepričani, da v njih sodeluje vsak in da je najprej potrebno osebno spreobrnjenje«.

Papež je dodal, da so te besede zelo aktualne v današnjem času, »ko je kriviti druge skoraj samodejno, medtem ko navdušenje nad celoto slabi in obstaja nevarnost, da bo skupno zavzemanje zasenčeno pred potrebami posameznika«; »kjer se nezaupljivost v ozračju negotovosti z lahkoto spremeni v brezbrižnost«. Nasprotno pa odgovornost »vsakega poziva, naj gre proti toku malodušja in pritoževanja, da bi potrebe drugih začutili kot svoje in sebe ponovno razumeli kot nenadomestljive in edinstvene dele enega družbenega in človeškega tkiva, ki mu vsi pripadamo«.

Zavezanost zakonitosti

V zvezi z odgovornostjo je sveti oče izpostavil tudi bistveno sestavino skupnega življenja, kar je »zavezanost zakonitosti«: »Zahteva boj in zgled, odločnost in spomin, spomin na tiste, ki so žrtvovali življenje za pravičnost,« pri čemer je spomnil na Mattarellovega brata Piersantija. Ponovno se je navezal na Pavla VI., ki je opozoril, da v demokratičnih družbah ne manjka institucij, paktov in statutov, ampak »pogosto manjka svobodno in pošteno spoštovanje zakonitosti« in da se tam »dviguje kolektivna sebičnost« (Angelus, 31. avgust 1975). Po Frančiškovih besedah je Mattarella tudi na tem področju s svojimi besedami in zgledom »dosleden učitelj odgovornosti«.

Socialno vprašanje je moralno vprašanje

Sveti Pavel VI. je čutil »pomembnost odgovornosti vsakega za svet vseh, za svet, ki je postal globalen«. To je storil tako, da je govoril o miru, kar je po Frančiškovem prepričanju nujno tudi danes. Ljudi je spodbujal k boju, da se ne bi sprijaznili z neravnovesjem svetovne nepravičnosti, kajti »socialno vprašanje je moralno vprašanje« in ker je »solidarnostno delovanje po svetovnih vojnah zares takšno le, če je globalno« (prim. Populorum Progressio, 26. marec 1967, 1).

Pred več kot petdesetimi leti je »opozoril na nujnost soočanja s podnebnimi izzivi«, in sicer zaradi grožnje okolja, ki bo – kot je zapisal – »postalo nevzdržno za človeka kot posledica njegove lastne uničevalne dejavnosti, ki se bo zaradi gospodovanja nad stvarstvom znašel v položaju, ko ga ne bo več obvladoval«. In še je pojasnil: »Tem novim perspektivam mora kristjan posvetiti svojo pozornost, da bi skupaj z drugimi ljudmi prevzel odgovornost za usodo, ki je že postala skupna« (Octogesima adveniens, 21).

Odgovornost in služenje – temelj za gradnjo družbenega življenja

Čut odgovornosti in duh služenja sta za svetega Pavla VI. bila »temelj za gradnjo družbenega življenja«. »Zapustil nam je zahtevno zapuščino o oblikovanju solidarnih skupnosti. To so bile njegove sanje, ki so trčile ob različne nočne more, ki so postale resničnost; to je bila goreča želja, ki jo je nosil v svojem srcu in jo je izrazil z besedami “skupnosti sodelovanja in življenja“, ki so zavezane, da si bodo prizadevale za gradnjo dejavne in žive solidarnosti. To niso utopije, temveč prerokbe; prerokbe, ki nas nagovarjajo, naj živimo visoke ideale. To je tisto, kar danes potrebujejo mladi.«