Sveti oče romarjem iz Creme: Prosimo Boga za dar miru v Mjanmaru
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Papež je po uvodnih pozdravih in zahvalah dejal, da je bilo srečanje z njimi načrtovano že dolgo časa, po beatifikaciji duhovnika Alfreda Cremonesija iz Cremone, misijonarja in mučenca v Burmi, današnjem Mjanmaru. »Kot veste, je to dežela, ki trpi, nosim jo v srcu in vas vabim, da molite zanjo, prosite Boga za dar miru«.
»Pandemija nas je primorala, da smo naše srečanje prestavili na danes. Vendar pa je tudi to leto posebno: prav v teh mesecih namreč mineva sedemdeset let od mučeništva blaženega Alfreda, ki se je zgodilo 7. februarja 1953 v Donoku. Pater Cremonesi je večino svojega življenja deloval v tej gorski vasi. Kljub tisočerim težavam in nevarnostim se je tja večkrat vračal, da bi bil blizu svojim ljudem ter gradil in obnavljal, kar sta vojna in nasilje še naprej uničevala. Nagovarja vztrajnost, s katero je opravljal svoje poslanstvo; brez preračunavanja in neutrudno se je razdajal za dobro ljudi, ki so mu bili zaupani: vernikov in nevernikov, katoličanov in nekatoličanov. Bil je človek za vse.
Nedvomno je na ta način zgledno utelešal trdne kreposti svoje rodne zemlje: globoko pobožnost, velikodušno delo, preprosto življenje in misijonarsko gorečnost. Sejal je občestvo, znal se je prilagoditi svetu, ki je bil zanj popolnoma nov, in ga z ljubeznijo napraviti za svojega. Karitativnost je izkazoval zlasti najbolj potrebnim; večkrat se je znašel brez vsega in je bil tudi sam primoran beračiti. Posvečal se je vzgoji mladih ter se ni pustil prestrašiti ali odvrniti zaradi nesporazumov in nasilnega nasprotovanja, vse do strelov iz brzostrelke, zaradi katerih je umrl. Toda tudi to skrajno nasilje ni ustavilo njegovega duha in utišalo njegovega glasu. Pravzaprav je še naprej govoril po tistih, ki so šli po njegovih stopinjah: izmed teh misijonarjev je danes prisoten p. Andrea Mandonico, in čeprav ni mogel biti tukaj z nami, ne pozabimo na p. Pierluigija Maccallija, ki je bil dve leti zapornik v Nigru in Maliju in za čigar izpustitev ste veliko molili! Misijonarski glas patra Alfreda pa ni zaupan samo njim: zaupan je vsem nam, vsem vam, vašim besedam in predvsem temu, kako živite krščansko skupnost.
V zapisih, ki jih je zapustil pater Alfredo, je zelo lep stavek o misijonarskem duhu. Pravi: "Mi, misijonarji, nismo resnično nič. Naše delo je najbolj skrivnostno in čudovito, ki je dano človeku ne zato, da bi ga opravljal, ampak zato, da bi ga videl: videti, kako se duše spreobračajo, je največji izmed vseh čudežev". V teh besedah so povzete nekatere pomembne značilnosti misijonarja. Vabim vas, da o njih premislite in jih vzamete za svoje: ponižno zavedanje, da smo majhno orodje v velikih Božjih rokah; veselje, da opravljamo "čudovito delo" s tem, da bratje in sestre srečajo Jezusa; čudenje nad tem, kar Gospod sam stori v tistih, ki Ga srečajo in sprejmejo. Ponižnost, veselje in čudenje: tri čudovite lastnosti našega apostolata v vsakem življenjskem položaju in stanju.
Dragi bratje in sestre, resnično je velik dar, da ste tukaj: skupnost, bogata z barvami vseh starosti in stanov. Če parafraziramo svetega Lovrenca, diakona in mučenca rimske Cerkve, lahko rečemo, da je to zaklad Cerkve: zaklad Cerkve ste vi, smo mi, vsi ubogi pred Bogom in vsi bogati njegove neskončne ljubezni, ki na edinstven način odseva v očeh vsakega izmed nas in katere priče in misijonarji smo.
Zato vas želim spodbuditi, da z zavzetostjo in navdušenjem nadaljujete svojo skupnostno pot v vseh njenih razsežnostih. Pozivam vas, da gojite občestvo, tako med posamezniki kot med skupnostmi, v medsebojni pomoči, v sodelovanju, tudi v odprtosti za nove poti v svetu, ki se vedno hitreje spreminja. Ne bojte se prevajati starodavnih vrednot v sodobne jezike, da bodo dosegle vse ter da bodo vsi lahko okusili in uživali njihove koristi. Poskušajte biti vedno prijazni in vključujoči do vseh, ki potrkajo na vaša vrata; posebno skrb namenite vzgoji mladih, pomagajte jim, da bodo "potegnili na dan" najboljše iz njih ter našli Božji načrt za njihovo življenje, ki naj postane poslanstvo, z gorečnostjo. Ne pozabite na ostarele, najšibkejše, zlasti revne in bolne; vabim vas, da jim prisluhnete, saj se lahko veliko naučite od tistih, ki vedo, kaj pomenijo življenje, napor in trpljenje. Nazadnje, v tako bogati in lepi deželi, kot je vaša, bodite vzor spoštljivega varovanja stvarstva, treznosti pri uporabi njegovih sadov in velikodušnosti pri podelitvi.
Dragi bratje in sestre, zahvaljujem se vam, da ste prišli! Izročam vas priprošnji Device Marije in svetega Pantaleona. Iz srca blagoslavljam vse vas in celotno škofijsko skupnost. In prosim vas, da ne pozabite moliti zame. Hvala.«