Sveti oče: »Ne« prekarnosti in delu na črno, »da« dostojnemu delu
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Sveti oče je na začetku spomnil, da Državni zavod za socialno varnost obhaja 125-letnico delovanja in ima pomembno zgodovino. Poudaril je, da nimajo vse države na svetu tako dragocene izkušnje, ki je v službi delavcev ter spomnil na tri bogastva, ki so lastna Italiji: oratoriji v župnijah, zelo razširjeno prostovoljstvo ter organizacije, kakršna je njihova, ki ne obstaja samo nekaj let, ampak 125 in nadaljujejo s svojim poslanstvom.
»Tema socialne varnosti je vedno aktualna. Po eni strani se zdi, da je družba izgubila obzorje prihodnosti: osredotočila se je na sedanjost in jo bolj malo zanima, kaj se bo lahko zgodilo prihodnjim generacijam. "Jaz bom poskrbel zase, oni pa naj se znajdejo." To ne gre. Zaskrbljujoči znamenji v zvezi s tem sta ekološka kriza in javni dolg, ki se nalaga na ramena otrok in vnukov. Grozno je, če pomislimo, da se bodo v nekaterih državah tvoji vnuki – tudi če še nisi niti poročen – rodili z javnim dolgom! Izbira trajnosti je odgovor na načelo, da je nepravično mladim nalagati nepovratna in pretežka bremena. Po drugi strani pa je pokojninsko zavarovanje oblika blaginje, ki ohranja različne generacije skupaj. Zaslužena pokojnina delavca se namreč ne ohranja le zaradi njegovih let dela, temveč tudi zaradi dejstva, da obstaja nekdo, ki s svojo dejavnostjo konkretno plačuje pokojnino drugih. V bistvu je močna povezava med generacijami predpogoj za delovanje socialnega sistema. Ob pogledu na otroke, ki so tukaj, se spominjam tega, kar je rekel okoli 60 let star moški med razpravo o demografski zimi v Italiji – ne pozabimo, da je povprečna starost v Italiji 46 let: "Kdo pa bo plačeval mojo pokojnino? Gotovo ne psi, ki jih imajo ljudje namesto otrok ...": samo pomislite«.
Papež Frančišek je nato spomnil, da v pokojninski sistem prispevajo tudi tuji delavci, ki še nimajo italijanskega državljanstva. Dodal je, da bi bilo lepo, če bi jim za to izrazili hvaležnost. »Tudi socialni sistem nas spominja, da je "vse povezano" in da smo soodvisni drug od drugega. Družbeno življenje stoji pokonci zahvaljujoč solidarnim skupnostnim mrežam. Skupno dobro se uresničuje z vsakodnevnim delom milijonov ljudi, ki delijo načelo solidarnostne vezi med delavci. Zato bi rad izrekel tri pozive za zaščito sistema socialnega varstva, ki bo kos izzivom družb, ki se, tako kot italijanska, vse bolj starajo.«
»Prvi poziv je "ne" delu na črno. V prvem trenutku se zdi, da posamezniku prinaša ekonomske koristi, vendar pa dolgoročno družinam ne omogoča, da pravično prispevajo in dostopajo k pokojninskemu sistemu. Delo na črno izkrivlja trg dela ter delavce izpostavlja oblikam izkoriščanja in nepravičnosti.
Drugi poziv je "ne" zlorabi prekarnega dela, ki vpliva na življenjske odločitve mladih; včasih prav tako primora k delu – tudi takrat, ko človeku moči zmanjkujejo. Prekarno delo mora biti prehodno, ne sme se pretirano podaljševati; v nasprotnem primeru vodi v nezaupanje, spodbuja odlaganje življenjskih odločitev mladih, oddaljuje vstop v sistem socialne varnosti in povečuje upadanje rojstev.
Tretji poziv je "da" dostojnemu delu, ki je vedno "svobodno, ustvarjalno, participativno in solidarno" (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 192). Socialna varnost je oblika soudeleženosti pri lastni blaginji in blaginji drugih. Dati na stran ekonomska sredstva in zagotoviti dostop do zdravstvenega varstva sta dragoceni dobrini, ki povezujeta različna življenjska obdobja.«
»Poznamo dobro in slabo daljnovidnost, ki ju Sveto pismo zelo dobro opiše. Slaba daljnovidnost je značilna za tiste, ki mislijo samo nase, kot nas spominja evangeljska prilika o pohlepnem človeku (prim. Lk 12,16-21), ki zgradi vedno večje kašče, da bi spravil svoje dobrine. Tisti, ki kopiči samo zase, se na koncu slepi: "Počivaj, jej, pij in uživaj" (v. 19), pravi samemu sebi. Toda Gospod mu reče: "Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?" (v. 20). Kdor se zapira v lažne varnosti, nima prihodnosti.
Dobra daljnovidnost pa je daljnovidnost očaka Jožefa, ki je, ko je postal upravitelj v Egiptu, poskrbel, da je v letih izobilja dal na stran žito, da bi se lahko bolje soočil s časom hude lakote. "Lakota je nastala po vseh deželah," – beremo v Prvi Mojzesovi knjigi, – "po vsej egiptovski deželi pa je bilo dovolj kruha" (41,54). Jožef ne le zaupa v Božjo previdnost in jo prepozna, ampak se tudi izkaže za daljnovidnega v dobro ljudstva. Zna gledati naprej; predpostavlja dobro, tudi ko se zdi, da prevlada zlo; skrbi za ljudi, ki so mu zaupani. In to je vaša poklicanost: skrbeti za ljudi v prihodnosti.
Potrebujemo modre politike, ki jih vodi merilo bratstva in ki znajo razločevati med enim in drugim obdobjem ter se izogibajo temu, da bi zapravljali vire, ko ti obstajajo, ter bi prihodnje generacije puščali v hudi stiski.«
»Dragi bratje in sestre, zahvaljujem se vam za službo, ki jo opravljate v podporo delavcem in delavkam, da zagotavljate pomoč brezposelnim in tistim, ki so bolni, poškodovani ali ostareli. Upam, da si boste še naprej prizadevali za konkretno uresničevanje pravice do pokojnine; predvsem pa si prizadevajte, da bo v italijanski družbi rasla kultura skupnega dobrega, daljnovidnosti in trajnosti, ki mora biti zato, da bi bila ekonomska, tudi socialna. Izročam vas varstvu svetega Jožefa. Gospod naj vas blagoslovi in Devica Marija naj vas varuje. In prosim, ne pozabite moliti zame. Hvala!«
