Sveti oče: Bodite odprta vrata. Vključevati in Madžarski pomagati rasti v bratstvu

Andreja Červek – Vatikan

Papeževa homilija je slonela na evangeliju (Jn 10,1-10) današnje 4. velikonočne nedelje, ki govori o Jezusu kot pastirju in vratih. Jezus kliče ovce, da bi jih pripeljal v stajo, zatem pa jih popelje ven iz nje. »Najprej smo zbrani v Božjo družino, da bi postali njegovo ljudstvo, nato pa smo poslani v svet, da bi pogumno in brez strahu postali oznanjevalci blagovesti, pričevalci Ljubezni, ki nas je prenovila,« je dejal sveti oče.

Jezus pa je tudi vrata, ki nam omogočajo, da hodimo notri in hodimo ven. »Potem ko nas je ponovno povedel v Božji objem in v stajo Cerkve, je Jezus vrata, ki nas vodijo v svet: spodbuja nas, naj gremo naproti svojim bratom in sestram. In dobro si zapomnimo: vsi, brez izjeme, smo poklicani ravno k temu, da izstopimo iz svojih udobnosti in imamo pogum doseči vsako periferijo, ki potrebuje luč evangelija.«

Svete maše se je udeležilo 50.000 vernikov. Prošnje so se brale v jezikih narodnih manjšin, ki so na Madžarskem, tudi v slovenščini.

HOMILIJA PAPEŽA FRANČIŠKA
med mašo v Budimpešti, 30. april 2023

Zadnje Jezusove besede, izgovorjene v evangeliju, ki smo ga slišali, povzemajo smisel njegovega poslanstva: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Jn 10,10). To počne dobri pastir: življenje da za svoje ovce. Jezus kot pastir, ki gre iskat svojo čredo, je prišel, da bi nas poiskal, ko smo se izgubili; kot pastir je prišel, da bi nas iztrgal smrti; kot pastir, ki pozna svoje ovce eno po eno in jih ljubi z neskončno nežnostjo, nas je pripeljal v Očetovo stajo in nas naredil za njegove otroke.

Premišljujmo torej o podobi Dobrega pastirja in se osredotočimo na dve dejanji, ki ju po evangeliju opravlja za svoje ovce: najprej jih kliče, nato pa jih vodi ven.

Predvsem »kliče svoje ovce« (prim. Jn 10,3). Na začetku naše zgodovine zveličanja nismo mi s svojimi zaslugami, sposobnostmi, strukturami; na začetku je Božji klic, njegova želja, da bi nas dosegel, njegova skrb za vsakega izmed nas, obilje njegovega usmiljenja, ki nas želi rešiti greha in smrti, nam podariti življenje v izobilju in veselje brez konca. Jezus je prišel kot dobri Pastir človeštva, da bi nas poklical in pripeljal domov. Mi se torej lahko s hvaležnim spominom spominjamo njegove ljubezni do nas, do nas, ki smo bili daleč od Njega.

Da, kajti medtem ko smo »mi vsi tavali kakor ovce« in se je »vsak obrnil na svojo pot« (Iz 53,6I, je On sprejel naše krivde in si naložil naše grehe ter nas povedel nazaj v Očetovo srce. Tako smo slišali v drugem berilu od apostola Petra: »Kakor ovce ste namreč blodili, zdaj pa ste se vrnili k pastirju in varuhu svojih duš« (1 Pt 2,25). In tudi danes, v vsaki življenjski situaciji, v tem, kar nosimo v srcu, v naši zbeganosti, strahovih, v občutku poraza, ki nas včasih preplavi, v ječi žalosti, ki nam grozi, da nas bo vklenila, nas On kliče. Prihaja kot dobri Pastir in nas kliče po imenu, da bi nam povedal, kako dragoceni smo v njegovih očeh, da bi ozdravil naše rane in vzel nase naše slabosti, da bi nas v edinosti zbral v svojo ovčjo stajo in nas seznanil z Očetom in med nami.

Bratje in sestre, ko smo tukaj zbrani, čutimo veselje, da smo sveto Božje ljudstvo: vsi smo rojeni iz njegovega klica. On nas je poklical in zato smo njegovo ljudstvo, njegova čreda, njegova Cerkev. Zbral nas je tukaj, da bi nas, čeprav smo si med seboj različni in pripadamo različnim skupnostim, veličina njegove ljubezni združila v en sam objem. Lepo je, da smo skupaj: škofje in duhovniki, redovniki in verniki laiki; in lepo je deliti to veselje skupaj z ekumenskimi delegacijami, voditelji judovske skupnosti, predstavniki civilnih ustanov in diplomatskega zbora. To je katoliškost: vsi mi kristjani, ki nas je dobri Pastir poklical po imenu, smo poklicani sprejeti in širiti njegovo ljubezen, njegovo stajo narediti vključujočo in nikoli izključujočo. In zato smo vsi poklicani, da gojimo odnose bratstva in sodelovanja, ne da bi se med seboj delili, ne da bi našo skupnost imeli za rezervirano okolje, ne da bi se ujeli v skrb za obrambo lastnega prostora, ampak da bi se odprli za medsebojno ljubezen.

Potem ko je Pastir poklical ovce, jih »vodi iz staje« (Jn 10,3). Najprej jih je klical, da bi jih pripeljal v stajo, zdaj pa jih priganja ven iz nje. Najprej smo zbrani v Božjo družino, da bi postali njegovo ljudstvo, nato pa smo poslani v svet, da bi pogumno in brez strahu postali oznanjevalci blagovesti, pričevalci Ljubezni, ki nas je prenovila. To gibanje, dvojno gibanje – vstopanje in izstopanje – lahko razberemo v drugi podobi, ki jo uporablja Jezus: podobi vrat. Pravi: »Jaz sem vrata. Kdor vstopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in hodil bo ven in bo našel pašo« (Jn 10,9). Dobro poslušajmo: hodil bo noter in hodil bo ven. Po eni strani je Jezus vrata, ki so se nam na široko odprla, da bi vstopili v občestvo Očeta in izkusili njegovo usmiljenje; toda kot vsi vemo, odprta vrata ne služijo le za vstopanje, ampak tudi za odhajanje s kraja, na katerem se nahajamo. Potem ko nas je ponovno povedel v Božji objem in v stajo Cerkve, je Jezus vrata, ki nas vodijo v svet: spodbuja nas, naj gremo naproti svojim bratom in sestram. In dobro si zapomnimo: vsi, brez izjeme, smo poklicani ravno k temu, da izstopimo iz svojih udobnosti in imamo pogum doseči vsako periferijo, ki potrebuje luč evangelija (prim. apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 20).

Bratje in sestre, biti »v izhodu« pomeni za vsakega od nas, da tako kot Jezus postanemo odprta vrata. Žalostno in boleče je videti zaprta vrata: zaprta vrata naše sebičnosti do tistih, ki vsak dan hodijo poleg nas; zaprta vrata našega individualizma v družbi, ki ji grozi usihanje v osamljenosti; zaprta vrata naše brezbrižnosti do trpečih in revnih; zaprta vrata do tujcev, drugačnih, migrantov, ubogih. In celo zaprta vrata naših cerkvenih skupnosti: zaprta med nami, zaprta pred svetom, zaprta pred tistimi, ki »niso po pravilih«, zaprta pred tistimi, ki hrepenijo po Božjem odpuščanju. Bratje in sestre, prosim, prosim: odprimo vrata! Tudi mi poskušajmo biti – z besedami, dejanji, vsakodnevnimi dejavnostmi – kot Jezus: odprta vrata, vrata, ki se nikomur ne zaloputnejo pred nosom, vrata, ki vsem omogočajo, da vstopijo in doživijo lepoto Gospodove ljubezni in odpuščanja.

To ponavljam predvsem sebi, svojim bratom škofom in duhovnikom: nam pastirjem. Kajti pastir, pravi Jezus, ni ropar ali tat (prim. Jn 10,8); to pomeni, da ne izkorišča svoje vloge, ne zatira zaupane mu črede, ne »krade« prostora bratom laikom, ne izvaja toge oblasti. Bratje, spodbujajmo drug drugega, da bomo vedno bolj odprta vrata: »olajševalci« – to je beseda – »olajševalci« Božje milosti, strokovnjaki za bližino, pripravljeni darovati svoje življenje, tako kot nas Jezus Kristus, naš Gospod in naše vse, z odprtimi rokami uči s katedre križa in nam na oltarju vsakič znova kaže živi kruh, ki se lomi za nas. To pravim tudi našim bratom in sestram laikom, katehistom, pastoralnim delavcem, tistim s politično in družbeno odgovornostjo, tistim, ki preprosto živijo svoj vsakdan, včasih s težavo: bodite odprta vrata. Bodite odprta vrata! Dopustimo, da v naša srca vstopi Gospod življenja, njegova Beseda, ki tolaži in ozdravlja, da bi nato šli ven in mi sami postali odprta vrata v družbi. Da bi bili odprti in vključujoči drug do drugega ter bi Madžarski pomagali rasti v bratstvu, ki je pot miru.

Preljubi, Jezus, dobri pastir, nas kliče po imenu in skrbi za nas z neskončno nežnostjo. On je vrata in kdor vstopi skozi njega, ima večno življenje: On je torej naša prihodnost, prihodnost »življenja v obilju« (Jn 10,10). Zato nikoli ne obupajmo, ne pustimo si ukrasti veselja in miru, ki nam ju je On podaril, ne zapirajmo se v težave in otopelost. Dopustimo, da nas spremlja naš Pastir: z Njim bodo naša življenja, naše družine, naše krščanske skupnosti in vsa Madžarska zasijali v novem življenju!