Papež o treh vidikih teme 70. generalnega zasedanja Zveze višjih redovnih predstojnic Italije
P. Ivan Herceg DJ
Drage sestre v Kristusu!
»Mir vam bodi!« Gospod je torej pozdravil žene: »Mir vam bodi!«. Zahvaljujem se predsednici za izrečene besede v imenu vseh. V teh dneh ste zbrane na 70. generalnem zasedanju, ki ga vodi tema »Na sinodalni poti žene priče Vstalega«. Število 70 že kaže na lepo skupno prehojeno pot! Za to se moramo zahvaliti Gospodu, da se kot organizacija niste upokojile: najlepša hvala Gospodu! Rad bi poudaril tri vidike, ki jih nakazuje ta tema.
Najprej žene priče Vstalega. Prve priče Gospodovega vstajenja so bile ravno žene, učenke, ki nas s svojo drznostjo vedno znova opominjajo, da »lahko tudi Jezus Kristus razbije dolgočasne sheme, v katere ga skušamo ujeti, in nas preseneti s svojo nenehno božjo ustvarjalnostjo«. »Kristus je 'večni evangelij' (Raz 14,6)« in »njegovo bogastvo ter lepota sta neizčrpna« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 11). Te pogumne žene so se pustile presenetiti in potisniti moči in luči Vstalega ter se odpravile na pot iskat ga. Zavedale so se, kako pomembno je imeti Gospoda živega v srcu. Njihova drža nas opominja, da če imamo pogum, da se »vrnemo k izviru in povrnemo prvotno svežino evangelija, bodo nove poti, ustvarjalne metode, druge oblike izražanja, bolj zgovorna znamenja, besede, polne prenovljenega pomena za današnji svet« (ibid. .). Zanimivo je, ko se zgodi, da rečemo: »Kaj naj storimo zdaj v tej situaciji?« – »Pomolimo malo, poglejmo, kaj nam Gospod pravi v evangeliju …«, in od tod pride navdih, od tu se pojavi nova pot. Včasih redovna družina sprejme odločitve, ki se zdijo zastrašujoče, a ne, to je od Gospoda! Vedno pogumno pojdite naprej, iščite pri Gospodu, kar nam danes govori; ne to, kar nam je rekel včeraj, to prepustimo včerajšnjim redovnicam, ampak to, kar nam je povedal danes. Seveda ima vsak vaš Inštitut svojo karizmo in to je ta duh, s katerim želite postaviti vprašanje. S tistim duhom ustanoviteljev, ki ga imate v srcu, postavite vprašanje danes: »Gospod, kaj moram storiti danes ? Kaj moramo storiti?«. In žene so dobre za to, znajo ustvarjati nove poti… Pogumne so.
Drugi vidik: na sinodalni poti. V drugem odlomku evangelij pravi, da so »žene pritekle povedat njegovim učencem« (Mt 28,8). Nekdo, ki malo slabo misli, reče: »Poslane so bile, da bi čenčale«. Ne, ne, tekle so, da bi oznanile, to ni klepetanje, to je nekaj drugega. Jezusova navzočnost nas ne zapira vase, ampak nas potiska k srečanju z drugimi in k odločitvi, da hodimo z drugimi. Te žene se niso odločile, da bodo veselje srečanja obdržale le zase, niti da se bodo na pot opravile same. Odločile so se, da bodo hodile skupaj z drugimi. Ženi je namreč lastno, da je velikodušna, to je tako. Včasih ja, kakšna nevrotika, ja, ampak to se dogaja skoraj povsod, kajne? Žena pa daje življenje, odpira poti, kliče druge ... Hoditi skupaj, odločile so se hoditi skupaj. Za vedno si moramo zapomniti, da »če želimo 'hoditi skupaj', moramo dovoliti, da nas Duh vzgaja za resnično sinodalno miselnost, to je vstopati s pogumom in svobodo srca v proces spreobrnjenja«, saj »sinodalnost predstavlja glavno pot za Cerkev, ki je poklicana, da se prenavlja pod delovanjem Duha in zahvaljujoč poslušanju Besede«.
Včasih me je malo strah, ko govorimo o sinodalnem duhu in takoj pomislimo: »Zdaj pa morajo spremeniti še to, to, to ...«, in se spet vrnemo k temu, da se drugače zapremo. Ne, pot v sinodalnem duhu je poslušanje, molitev in hoja. Nato nam bo Gospod povedal, kaj moramo narediti. V nekaterih predlogih sem videl: »Zdaj se moramo odločiti, to, to, to ...«. Ne, to ni sinodalna pot. To je »parlament«. Ne pozabimo, da sinodalno pot vodi Sveti Duh. On je glava sinodalne poti, On je protagonist. In žene v tej dinamiki gredo naprej s pastirji. Čeprav se velikokrat ne počutite cenjene in včasih razumljene, ste na voljo za poslušanje, za srečanje, za dialog, za skupno načrtovanje. Odprte, z milostjo Svetega Duha.
In tretji vidik: sejalke upanja. Danes pogrešamo to majhno ponižno vrlino, ki je upanje, tako zelo jo pogrešamo. Imamo svetne različice: optimizem, čut za nekaj višjega... Ne, upanje, je najmanjša, a najmočnejša vrlina in je tista, ki nikoli ne razočara, nikoli ne razočara. Zato morate biti sejalke upanja, kar ni isto kot sejalke optimizma, ne, upanja, kar je nekaj drugega. Srečanje z vstalim Jezusom napolnjuje, »to pomeni biti Božji kvas sredi človeštva«. Z drugimi besedami, »to pomeni oznanjati in prinašati Božje zveličanje v naš svet, ki se pogosto izgubi. Potrebuje odgovore, ki spodbujajo, ki dajejo upanje, ki dajejo novo moč na poti« (prav tam, 114). »Izzivi so za to, da jih preraščamo: malo poklicev, medkulturnost skupnosti posvečenega življenja, problem apostolskih del (toda dela niso karizma, pozor!). Včasih najdemo ljudi, ki zaradi dela slabo končajo, saj so kot sužnji del, brez svobode, ki jo daje Duh, da se gre lahko naprej. Sestre, ostanite zveste klicu, ker je Gospod zvest. Klic, zvest odziv in upanje, korak naprej z upanjem. »Bodimo realni, a ne da bi pri tem izgubili vedrino, drznost in upanja polno predanost!« (prav tam, 109). Vaši številni projekti govorijo o tej upajoči predanosti. Nadaljujte po tej poti! Upanje je zelo pomembno za iti naprej.
Tako smo videli tri korake žena kot prič Vstalega. Če posvečena žena ne pričuje za Vstalega, se njeno življenje tam konča. Drugič: sinodalna pot, poslušanje, pogled na resničnost, dotikanje resničnosti, ne biti »v orbiti«. In tretji je: sejalka upanja. Drage sestre, navdihnjen s tematiko vašega zasedanja, sem si jo dovolil malo obrniti na glavo, da bi vam na koncu povedal, da vas Gospod z novim navdušenjem kliče, da ste »priče Vstalega, na sinodalni poti in sejalke upanja«.
Sinodalna pot ni iskanje odgovorov in sprejemanje odločitev. Sinodalna pot je hoja, poslušanje – poslušanje! –, slišati in iti naprej. Sinodalna pot ni parlament. Sinodalna pot ni zbiranje mnenj. Sinodalna pot je poslušanje življenja pod vodstvom Svetega Duha, ki je protagonist sinode. In vi greste po tej poti z obnovljenim navdušenjem kot žene priče Vstalega.
Iz srca vas blagoslavljam in izročam Gospodu in Presveti Mariji vsako od vas in vsako od posvečenih žena, ki živijo svoje poslanstvo v Italiji, da bi bile priče v Cerkvi in družbi.
Na koncu bi rad povedal še nekaj, da boste lahko pozorne na bolezni posvečenega življenja, saj jih je kar nekaj. Rad bi poudaril tisto, ki je v nasprotju z vsem, kar smo rekli: zagrenjenost. Ta duh jedkosti v notranjosti, grenkoba. Vedno videti le težave, vedno postavljati spomenik tistemu »ampak, vendar ...«, vedno ponavljati, da stvari ne gredo dobro ... Toda grenkoba je hudičev liker. Hudič jo s tem likerjem kuha v notranjosti. Ne govorim o optimizmu: optimizem je psihološka stvar. Govorim o upanju, o odprtosti za Duha, to pa je teološko in po tej poti mora hoditi redovniški poklic. Ko pa se pridela kis namesto sladkorja, gre nekaj narobe. Grenkoba, jedkost srca tako boli. Prosim, ko vidite, da je skupnost ali kakšna sestra v tem, jim pomagajte, da se izvlečejo iz te situacije. Pomagajte rešiti stanje melanholičnih ljudi, ki si vedno mislijo: »Ah, stari časi so bili boljši! Stvari ne gredo in tu in tam…«. To je hudičev eliksir, ta grenkoba, pijača grenkobe. Prosim, nič od tega! Samo dopustiti, da nam bo Duh dal to sladkost, ki je duhovna sladkost.
Želim vam vse dobro in vas prosim za uslugo: vedno molite zame, kot običajno, ker to delo sploh ni enostavno! Hvala.