Papež o službenosti laikov: Cilj je služiti drugim in z evangelijem spreminjati družbo

Andreja Červek – Vatikan

Plenarno zasedanje Dikasterija za laike, družino in življenje je potekalo na temo »Laiki in službenost v sinodalni Cerkvi«. Sveti oče je dejal, da ko govorimo o službah, običajno mislimo na že »vzpostavljene« službe bralca, akolita in katehista. Povezane so s posvečeno službo, saj vključujejo različne načine udeležbe pri nalogi, ki jim je lastna, čeprav ne zahtevajo zakramenta reda. Vzpostavljene službe ne izčrpajo službenosti Cerkve, ki je mnogo širša in ki se že od prvih krščanskih skupnosti dalje nanaša na vse vernike (prim. Antiquum ministerium, 2), je v uvodnem delu govora pojasnil papež, zatem pa zastavil vprašanje, kaj je izvor službenosti v Cerkvi. Podal je dva temeljna odgovora: prvi je krst, drugi pa darovi Svetega Duha.

Krst in darovi Svetega Duha

V krstu ima namreč svoje korenine skupno duhovništvo vseh vernikov, ki se izraža v službah. »Laična službenost ne temelji na zakramentu reda, temveč na krstu, in sicer zaradi dejstva, da so vsi krščeni – laiki, samski, poročeni, duhovniki, posvečeni – christifideles, verniki v Kristusa, njegovi učenci, in zato poklicani k sodelovanju v poslanstvu, ki ga je zaupal Cerkvi, tudi s prevzemanjem določenih služb.«

Drugi izvir službenosti v Cerkvi pa so darovi Svetega Duha. »Službenost vernikov, zlasti laikov, izvira iz karizem, ki jih Sveti Duh razlije znotraj Božjega ljudstva za njegovo izgradnjo (prim. Antiquum ministerium, 2): najprej se pojavi karizma, ki jo vzbudi Duh; nato Cerkev prepozna to karizmo kot koristno službo za skupnost; v tretjem trenutku pa se uvede in razširi posebna služba.«

Različne oblike službenosti Cerkve

Po papeževih besedah je torej še bolj jasno, zakaj službenost Cerkve ni omejena le na vzpostavljene službe, ampak obsega zelo široko polje. »Tudi danes, tako kot v prvih skupnostih, lahko pastirji ob posebnih pastoralnih potrebah, ne da bi se zatekli k vzpostavitvi služb, zaupajo laikom določene naloge nadomeščanja, tj. začasne službe, kot na primer pri oznanjevanju Božje besede ali razdeljevanju evharistije.« Še več, poleg vzpostavljenih služb, nadomestnih opravil in ostalih funkcij, laiki lahko opravljajo številne naloge, ki izražajo njihovo soudeleženost pri Kristusovi duhovniški, preroški in kraljevski službi, in to ne samo v Cerkvi, ampak tudi v okoljih, v katerih se nahajajo.

Papež je navedel nekaj primerov, kot so situacije, povezane z starimi in novimi oblikami revščine, in tudi migranti, ki potrebujejo sprejem in solidarnost. »Na tem področju karitativnosti se lahko pojavijo mnoge storitve, ki se razvijejo v prave službe. Gre za velik prostor zavzemanja za tiste, ki želijo v odnosu z drugimi konkretno živeti Jezusovo bližino, ki so jo pogosto osebno izkusili. Služba tako poleg preprostega socialnega postane tudi lepo in osebno krščansko pričevanje.«

Sveti oče je spomnil tudi na družino in izzive družinske pastorale, med katerimi so zakonske krize, problem razvezanih in ločenih, osebe, ki živijo v novem odnosu ali so se ponovno poročile. Sklicujoč se na dokument Christifideles laici je dejal, da obstajajo službe, ki imajo svoj temelj v zakonu in ne samo v krstu in birmi. V apostolski spodbudi Familiaris consortio je govor o vzgojnem poslanstvu družine kot službe evangelizacije. V Evangelii nuntiandi pa je izpostavljeno, da je misijonarskost del zakonske poklicanosti in se izraža tudi zunaj same družine, ko ta postane evangelizatorka drugih družin in okolja, v katerem živi.

Cilj je z evangelijem spremeniti družbo

Pomembno pa se je zavedati, da ti različni primeri laiških služb, ki jih cerkvena oblast priznava kot izraze službenosti Cerkve v širšem smislu, »ne smejo nikoli biti avtoreferencialni«. »Njihov cilj, ki jih presega, je vnašati krščanske vrednote v družbeni, politični in gospodarski svet našega časa (prim. Evangelii gaudium, 102). To je poslanstvo, zaupano predvsem laikom, katerih delovanje ne more biti omejeno na notranje cerkvene naloge brez resničnega zavzemanja, da bi z evangelijem spremenili družbo.«

Poslanstvo in služenje

Ob koncu je papež Frančišek zastavil še eno vprašanje: kaj je skupno različnim vrstam službenosti? »Dvoje: poslanstvo in služenje,« je odgovoril. »Vse službe so namreč izraz enega poslanstva Cerkve in vse so oblike služenja drugim.« Kdor sledi Jezusu, se ne boji biti »manjvreden«, »manjši« in služiti drugim, pri čemer je sveti oče navedel Jezusove besede: »Kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik (Mr 10,43-44).

»V tem je resnična spodbuda, ki mora vsakega vernika usmerjati, da prevzame katero koli cerkveno nalogo, katero koli obliko krščanskega pričevanja v stvarnosti, v kateri živi: želja služiti bratom in sestram in po njih služiti Kristusu. Samo tako bo vsak krščeni lahko odkril smisel svojega življenja in z veseljem doživel, da ima poslanstvo na tej zemlji in je na različne načine in v različnih oblikah poklican prinašati luč, blagoslavljati, oživljati, dvigovati, ozdravljati, osvobajati (prim. Evangelii gaudium, 273).«