Išči

" Tam, v skupnosti me boš lahko našel, tam ti bom pokazal znamenja ran, vtisnjena v moje telo: znamenja Ljubezni, ki premaga sovraštvo, Odpuščanja, ki razoroži maščevanje, znamenja Življenja, ki premaga smrt." " Tam, v skupnosti me boš lahko našel, tam ti bom pokazal znamenja ran, vtisnjena v moje telo: znamenja Ljubezni, ki premaga sovraštvo, Odpuščanja, ki razoroži maščevanje, znamenja Življenja, ki premaga smrt." 

Papež Frančišek: Jezusa lahko srečamo samo v skupnosti, z drugimi

Sveti oče je pred opoldansko molitvijo na drugo velikonočno nedeljo spregovoril o apostolu Tomažu, ki je vsakemu od nas lahko zgled na poti vere. Povabil je, naj Vstalega Gospoda ne iščemo v izrednih dogodkih ter poudaril, da Njegovo obličje lahko najdemo le v skupnosti; ko s svojimi brati in sestrami delimo trenutke dvoma in strahu ter se jih še močneje oklenemo.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Dragi bratje in sestre, dober dan!
Danes, na nedeljo Božjega usmiljenja, nam evangelij pripoveduje o dveh prikazovanjih vstalega Jezusa učencem in še posebej Tomažu, »nejevernemu apostolu« (prim. Jn 20,24-29).

V resnici Tomaž ni edini, ki mu je težko verovati, pravzaprav predstavlja nekako vse nas. Ni namreč vedno lahko verovati, še posebej če smo, kakor v njegovem primeru, doživeli veliko razočaranje. Leta je sledil Jezusu, tvegal in prenašal težave, vendar pa so Učitelja pribili na križ kakor zločinca in nihče ga ni osvobodil. Nihče ni storil ničesar! Umrl je in vsi se bojijo. Kako naj človek še zaupa? Kako zaupati novici, ki pravi, da je živ? V njem se je porajal dvom.

Vendar pa Tomaž pokaže, da je pogumen: medtem ko so ostali zaprti v dvorani zadnje večerje iz strahu, gre on ven in tvega, da bi ga lahko kdo prepoznal, prijavil in aretiral. Lahko bi celo mislili, da bi si zaradi svojega poguma bolj kot drugi zaslužil, da bi srečal vstalega Gospoda. Vendar pa prav zato, ker se je oddaljil, takrat ko se Jezus na velikonočni večer prvič prikaže učencem, Tomaža ni in zamudi priložnost. Oddaljil se je od skupnosti. Kako bo lahko ponovno dobil priložnost? Samo tako, da se bo vrnil k ostalim; s tem, da se bo vrnil tja, v tisto družino, ki je bila prestrašena in žalostna, ko je odšel. Ko to stori, ko se vrne, mu povedo, da je prišel Jezus, vendar pa on težko verjame; rad bi videl njegove rane. In Jezus mu ustreže: čez osem dni se ponovno prikaže v sredi med svojimi učenci in mu pokaže svoje rane: roke, noge; te rane, ki so dokaz njegove ljubezni, ki so vedno odprti kanali njegovega usmiljenja.

Premislimo o teh dejstvih. Tomaž si zato, da bi veroval, želi izredno znamenje: dotakniti se ran. Jezus mu jih pokaže, vendar na običajen način, tako da pride pred vse, v skupnosti, ne izven. Kot bi mu rekel: če me hočeš srečati, ne išči daleč, ostani v skupnosti, z drugimi; in ne hodi stran, moli z njimi, lomi z njimi kruh. In to pravi tudi nam. Tam, v skupnosti me boš lahko našel, tam ti bom pokazal znamenja ran, vtisnjena v moje telo: znamenja Ljubezni, ki premaga sovraštvo, Odpuščanja, ki razoroži maščevanje, znamenja Življenja, ki premaga smrt. Tam, v skupnosti, boš odkril moje obličje, ko boš s svojimi brati in sestrami delil trenutke dvoma in strahu ter se jih boš še močneje oklenil. Brez skupnosti je težko najti Jezusa.

Dragi bratje in sestre, povabilo namenjeno Tomažu, velja tudi za nas. Kje mi iščemo Vstalega? V kakšnem posebnem dogodku, v kakšnem spektakularnem ali nenavadnem verskem pojavu, zgolj v naših čustvih in občutkih? Ali pa v skupnosti, v Cerkvi, kjer sprejmemo izziv, da ostanemo v njej, tudi če ni popolna? Kljub vsem njenim omejenostim in padcem, ki so naše omejenosti in padci, je naša mati Cerkev Kristusovo telo; in prav tam, v Kristusovem telesu, so še vedno in za vedno vtisnjena največja znamenja njegove ljubezni. Vendar pa se vprašajmo, če smo v imenu te ljubezni, v imenu Jezusovih ran, pripravljeni odpreti svoje roke tistim, ki jih je življenje ranilo, ne da bi kogarkoli izključili iz Božjega usmiljenja, temveč sprejeli vse; vsakega kot brata, kot sestro, kakor Bog sprejema vse. Bog sprejema vse.
Naj nam Marija, Mati usmiljenja, pomaga, da bomo ljubili Cerkev in jo naredili za gostoljuben dom za vse.

Nedelja, 16. april 2023, 14:01

Antifona Raduj se, Kraljica nebeška (Regina Coeli) je ena od štirih marijanskih antifon (druge so še Alma Redemptoris Mater, Ave Regina Coelorum in Salve Regina).
Papež Benedikt XIV. je leta 1742 predpisal, naj se jo moli namesto Angelovega češčenja in to stoje, kot znamenje zmage nad smrtjo, med velikonočnim časom, torej od velikonočne nedelje do binkošti.
Molimo jo kot Angelovo češčenje trikrat na dan: zjutraj, opoldne in zvečer, da bi posvetili dan Bogu in Mariji.
Ta starodavna antifona izhaja glede na pobožno izročilo iz VI. ali X. stoletja, medtem ko je njeno razširjenje dokumentirano v prvi polovici XIII. stoletja, ko je bila vključena v frančiškovski brevir. Sestavljajo jo štiri vrstice, ki končajo z aleluja. S to molitvijo se verniki obračajo na Marijo, Kraljico nebes, da bi se z njo veselili Kristusovega vstajenja.
Papež Frančišek je 6. aprila 2015 ravno med molitvijo Raduj se Kraljica nebeška dan po veliki noči svetoval, kakšno naj bo razpoloženje srca, ko se moli to molitev:
»V tej molitvi, ki ji daje ritem aleluja, se obračamo na Marijo in jo vabimo, da se veseli, saj je On, ki ga je nosila v svojem telesu, vstal, kakor je obljubil in se ji izročamo v priprošnjo. Dejansko pa je naše veselje odsev Marijinega veselja, saj je ona tista, ki je z vero ohranjala in ohranja, kar se je Jezusu zgodilo. Molimo torej to molitev z ganjenostjo otrok, ki so srečni, ker je njihova Mati srečna.«

Zadnje opoldanske molitve

Preberite vse >