Papež Frančišek: Hudič išče človekov polom, vendar ne more nič, če je prisotna molitev
Fabio Marchese Ragona
Sveti oče, v pričevanju obsedene redovnice beremo, da naj bi hudič, ko je govoril o vas, rekel: »Sovražim ga, vedno govori slabo o meni. Si videla, koliko sitnosti mu povzročam?« Kako jemati te trditve?
Primera ne poznam osebno in zato ne morem podati ocene. Je pa v resnici možno, da nadlegujem hudiča, ker skušam hoditi za Gospodom in delati, kar pravi evangelij. In to mu je v nadlego. Istočasno pa je gotovo zadovoljen, kadar zagrešim kak greh. Išče človekov polom, vendar nima nobenega upanja, če je molitev.
Ste imeli kdaj neposredno opravka z obsedenimi ljudmi?
Ko sem bil nadškof v Buenos Airesu, sem imel več primerov ljudi, ki so prišli k meni in mi rekli, da so obsedeni. Poslal sem jih na posvet k dvema dobrima duhovnikoma »strokovnjakoma«: nista zdravilca, ampak eksorcista. Enemu je ime Carlos Alberto Mancuso in je eksorcist v škofiji La Plata. Drugi je bil moj spovednik, pater Nicolas Mihaljević, jezuit, rojen na Hrvaškem. Oba sta mi pozneje povedala, da sta bila izmed teh ljudi samo dva ali trije v resnici žrtve diabolične posedenosti. Druge so trpele zaradi diabolične obsedenosti, ki je nekaj zelo drugačnega, ker niso imele hudiča v telesu. Dobro je to natančno razločevati.
Ali ste kot papež kdaj izvajali eksorcizem?
Ne, to se ni nikoli zgodilo. Če bi se zgodilo, bi prosil za podporo dobrega eksorcista, kot sem storil že kot nadškof.
O Benediktu XVI. je več ljudi povedalo, da je med svojim papeževanjem doživel napad hudiča – ki nas vedno skuša, a da se mu je kljub temu, da je zaradi tega trpel, dobro upiral. Pavel VI. je leta 1972 dejal, da je Satanov dim skozi neko špranjo prišel v Božji tempelj. Hudič torej lahko deluje tudi v Vatikanu in napade papeža?
Prav gotovo skuša hudič napasti vse, brez razlik, in skuša udariti predvsem tiste, ki imajo več odgovornosti v Cerkvi ali v družbi. Tudi Jezusa je hudič skušal in lahko pomislimo tudi na skušnjave Simona Petra, ki mu je Jezus rekel: »Poberi se, satan.« Tudi papeža torej napada hudobec. Ljudje smo in on nas vedno skuša napasti. To je boleče, a spričo molitve nima nobenega upanja! In potem je res, kakor je rekel sv. Pavel VI., da hudič lahko pride tudi v Božji tempelj, da bi zasejal ljuljko in postavil ene proti drugim: delitve in napadi so vedno hudičevo delo. On skuša vedno zalezovati, da bi pokvaril človekovo srce in um. Edina rešitev je hoditi po poti, ki jo je pokazal Kristus.
Se moramo hudiča bati?
Mislim, da obstajajo zelo nevarni hudobci in govorim o »izobraženih« hudičih. O tem govori tudi Jezus, to beremo v Lukovem evangeliju: pravi, da ko je hudobni duh izgnan, blodi po puščavi in išče tolažbo. V nekem trenutku pa se začne dolgočasiti in se zato vrne v »hišo«, iz katere je bil izgnan, in vidi, da je hiša urejena, da je bolj lepa kot takrat, ko je bil v njej on.
Kaj se zgodi na tej točki?
Gre in si privzame druge hudobce, hujše od sebe; pripelje jih in vstopijo v tisto hišo, vljudno pozvonijo, polastijo se je na vljuden način. Duša, ki ne skrbi za spraševanje vesti, tega ne opazi. Ali pa jih zaradi duhovne mlačnosti spusti naprej. Ti so strašni. Ker te ubijejo. Gre za najhujšo posedenost. Duhovna posvetnost pokriva vse te stvari. Ni izhoda: hudič uničuje neposredno z vojnami in krivicami, ali pa vljudno, na zelo diplomatski način, kakor nam pripoveduje Jezus. Potrebujemo razločevanje.
