Papež Frančišek Cerkvi na Madžarskem: Prepričan sem v to, da imate granitno vero
Dragi bratje škofje, dragi duhovniki in diakoni, redovnice, redovniki in bogoslovci, dragi pastoralni delavci, bratje in sestre: dicsértessék a Jézus Krisztus! [laudetur Jesus Christus!]
Vesel sem, da sem spet tukaj, potem ko sem z vami delil 52. mednarodni evharistični kongres. To je bil trenutek velike milosti in prepričan sem, da vas njegovi duhovni sadovi spremljajo. Msgr. Veresu se zahvaljujem za pozdrav, ki mi ga je namenil, in da je željo madžarskih katoličanov povzel s sledečimi besedami: »V tem spreminjajočem se svetu želimo pričevati, da je Kristus naša prihodnost«. Kristus! Ne »prihodnost je Kristus«, ne. Kristus je naša prihodnost. Ne zamenjajte stvari. Za nas je to ena najbolj pomembnih zahtev: razlagati spremembe in preobrazbe naše dobe, ko se skušamo kar najbolje soočiti s pastoralnimi izzivi, s Kristusom in v Kristusu. Ničesar zunaj Gospoda, ničesar daleč od Gospoda.
To pa je mogoče, če na Kristusa gledamo kot na našo prihodnost: On je »Alfa in Omega, on, ki je, ki je bil in ki pride, vladar vsega« (Raz 1,8), začetek in konec, temelj in zadnji cilj človeške zgodovine. Ko v tem velikonočnem času zremo njegovo slavo, slavo njega, ki je »Prvi in Zadnji« (Raz 1,17), lahko gledamo na viharje, ki včasih zajamejo naš svet, na hitre in nenehne spremembe družbe in na krizo vere Zahoda s pogledom, ki se ne vdaja v usodo in ki ne izgubi izpred oči središčnosti velike noči. Vstali Kristus je središče zgodovine, je prihodnost. Naše življenje je, čeprav je zaznamovano s krhkostjo, trdno v njegovih rokah. Če bomo na to pozabili, bomo tudi mi, pastirji in laiki, iskali človeška sredstva in orodja, da se bomo branili pred svetom ter se zapirali v naše udobne in mirne verske oaze; ali pa se bomo nasprotno prilagodili spreminjajočim se vetrovom posvetnosti, tedaj pa bo naše krščanstvo izgubilo moč in nehali bomo biti sol zemlje. Vrniti se je potrebno h Kristusu, ki je prihodnost, da ne bi zapadli v spreminjajoče se vetrove posvetnosti, kar je najslabše, kar se lahko zgodi Cerkvi, da je posvetna Cerkev.
To sta zato dve razlagi – rad bi rekel dve skušnjavi – pred katerima se ju moramo kot Cerkev vedno varovati: ena je katastrofično razumevanje sedanje zgodovine, ki se hrani z malodušjem tistih, ki ponavljajo, da je vse izgubljeno, da ni več nekdanjih vrednot, da ne vemo, kje bomo končali. Lepo je, da je duhovnik Sándor pokazal svojo hvaležnost Bogu, ki ga je »osvobodil malodušnosti«! In kaj je storil iz svojega življenja, veliko katedralo? Ne, majhno zasilno podeželsko cerkev. Torej napravil jo je, ni se pustil premagati. Brat, hvala! In potem druga nevarnost, nevarnost naivnega razumevanja našega časa, ki pa temelji na udobnosti konformizma in nas prepričuje, da je pravzaprav vse dobro, da se je svet do sedaj spremenil in da se mu moramo prilagoditi in sicer brez razločevanja. Kruto je to. Proti katastrofičnemu malodušju in posvetnemu konformizmu nam evangelij daje nove oči, nam daje milost razločevanja, da bi vstopali v naš čas s sprejemanjem, pa tudi s duhom preroštva. Torej, s sprejemljivo držo odprto za preroštvo. Ni mi všeč uporaba pridevnika »preroški«, ker se ga preveč uporablja. Samostalnik: preroštvo. Doživljamo krizo samostalnikov in zato se prevečkrat zatekamo k pridevnikom. Torej preroštvo, Duh, sprejemljiva odprta drža, s preroštvom v srcu.
V zvezi s tem bi se rad na kratko zadržal pri lepi podobi, ki jo je uporabil Jezus: o smokvinem drevesu (prim. Mr 13,28-29). Ponuja nam jo v kontekstu jeruzalemskega templja. Tistim ki so občudovali lepe kamne in tako živeli v nekakšnem posvetnem konformizmu, ko so svojo varnost postavljali v svet prostor in v njegovo slovesno mogočnost, Jezus pravi, da ne smemo absolutizirati ničesar na tej zemlji, ker je vse začasno in ne bo ostal kamen na kamnu. Te dni med bogoslužnim branjem beremo knjigo Razodetja, kjer je prikazano, da ne bo ostal kamen na kamnu. Hkrati pa Gospod noče voditi v malodušje ali strah. Zato doda: ko bo vse minilo, ko se bodo porušili človeški templji, se bodo dogajale strašne stvari in bodo nasilna preganjanja, tedaj »bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo« (v. 26). In na tem mestu nas povabi, naj gledamo smokvino drevo:«Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko: Kadar postane njegova veja že muževna in poganja liste, veste, da je poletje blizu. Tako tudi vi: Ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu, pred vrati« (vv. 28.29). Poklicani smo torej, da kot rodovitno drevo sprejmemo čas, ki ga živimo, z njegovimi spremembami in njegovimi izzivi, saj se prav skozi vse to – pravi evangelij – približuje Gospod. In medtem smo poklicani, da skrbimo za ta naš čas, ga beremo, da vanj sejemo evangelij, da obrezujemo suhe veje zla, da obrodi sad. Poklicani smo k sprejemanju s preroštvom.
Sprejemanje s preroštvom: gre za to, da se naučimo prepoznati znamenje Božje prisotnosti v stvarnosti tudi tam, kjer se ne kaže izrecno zaznamovana s krščanskim duhom in nam prihaja naproti s svojim izzivalnim ali vprašalnim značajem. In hkrati gre za to, da vse razlagamo v evangeljski luči, ne da bi postali posvetni, – bodite pozorni – ampak kot oznanjevalci in priče krščanskega preroštva. Bodite pozorni na proces posvetenja. Zapasti v posvetnost, je najslabše, kar se lahko zgodi neki krščanski skupnosti. Vidimo, da smo tudi v tej državi, kjer izročilo vere ostaja dobro zakoreninjeno, priče širjenju sekularizma in vsega, kar ga spremlja, kar pogosto predstavlja grožnjo za celovitost in lepoto družine, izpostavlja mlade življenjskim vzorcem, ki so zaznamovani z materializmom in uživaštvom, da usmerja razpravo na nove teme in izzive. In potem se lahko pojavi skušnjava, odrevenelosti, zaprtosti vase in sprejemanje »bojevniškega« odnosa. Toda takšne resničnosti lahko za nas kristjane predstavljajo priložnosti, ker spodbujajo vero in poglabljanje nekaterih tem, ko nas vabijo, naj se vprašamo, na kakšen način lahko ti izzivi vstopijo v dialog z evangelijem, da iščemo nove poti, orodja in govorice. V tem smislu je Benedikt XVI. zatrdil, da različna obdobja sekularizacije pomagajo Cerkvi, ker »so bistveno prispevala k njenemu očiščenju in notranji prenovi. Sekularizacije so namreč […] vsakokrat pomenile globoko osvoboditev Cerkve od oblik posvetnosti« (Srečanje s katoličani, dejavnimi v Cerkvi in v družbi, Freiburg in Breisgau, 25. september 2011). Pred kakršno koli sekularizacijo je izziv in povabilo, da očistimo Cerkev vseh vrst posvetnosti. Vračamo se k tej besedi, ki je najhujša, padec v posvetnost je najhujše, kar se nam lahko zgodi. To je mehko poganstvo, to je poganstvo, ki ti ne vzame miru, zakaj? Ker je dobro? Ne, ampak ker si pod anestezijo.
Zavzetost za vstopanje v dialog z današnjimi razmerami od krščanske skupnosti zahteva, da je navzoča in pričevanjska, da zna brez strahu in odrevenelosti prisluhniti vprašanjem in izzivom. To v sedanjih razmerah ni lahko, saj jih ne zmanjka tudi znotraj naporov. Zlasti bi rad poudaril preobremenjenost duhovnikov z delom. Po eni strani so zahteve župnijskega in pastoralnega življenja številne, po drugi strani pa je poklicev vedno manj in je duhovnikov malo, pogosto so starejši in utrujeni. To je stanje, ki je skupno številnim evropskim resničnostim, zaradi česar je pomembno, da se vsi – pastirji in laiki – čutijo soodgovorne. Najprej v molitvi, kajti odgovori prihajajo od Gospoda in ne od sveta, iz tabernaklja in ne iz računalnika. Potem pa v strastni zavzetosti za pastoralo poklicev, ko se išče načine, da bi mladim z navdušenjem ponudili čar hoje za Jezusom tudi v posebni posvečenosti.
Lepo je, kar nam je povedala sestra Kristina. Toda njen klic je bil težak! Kajti da bi postala dominikanka, ji je najprej pomagal frančiškanski duhovnik, nato jezuiti z duhovnimi vajami … in na koncu je postala dominikanka. Odlična! Kar dobro pot si napravila. Čudovito je, kar nam je povedala o »prepiranju z Jezusom« o tem, zakaj jo je poklical – želela je, da on pokliče sestre, ne nje. Potrebujemo nekoga, ki posluša in nam pomaga, da dobro razpravljamo z Gospodom! In bolj na splošno, potrebno je, da začnemo cerkveno razmišljanje – sinodalno, ki ga moramo opraviti skupaj – za posodobitev pastoralnega življenja, ne da bi se zadovoljili s ponavljanjem preteklosti in brez strahu pred preoblikovanjem župnije na teritoriju, vendar moramo kot prednostno nalogo postaviti evangelizacijo in začeti dejavno sodelovanje med duhovniki, katehisti, pastoralnimi delavci, učitelji. Ste že na tej poti, prosim vas, ne ustavljajte se. Iščite možne poti za veselo sodelovanje pri evangeljski stvari in da boste skupaj, vsak s svojo karizmo, nadaljevali pastoralo kot kerigmatično oznanilo, takšno, ki zgane vest. V tem smislu je lepo, kar nam je povedala Dorina o potrebi po doseganju bližnjega skozi pripoved, komunikacijo, ko se dotaknemo vsakdanjega življenja.
In tukaj se bom za nekaj časa ustavil, dabom poudaril lepo delo katehetov, to antiquum ministerium. Obstajajo kraji na svetu – pomislite na primer na Afriko –, kjer evangelizacijo izvajajo katehisti. Katehisti so stebri Cerkve! Hvala za to, kar počnete. Zahvaljujem se diakonom in katehistom, ki imajo tukaj odločilno vlogo pri posredovanju vere mladim rodovom in vsem tistim učiteljem in vzgojiteljem, ki se velikodušno zavzemajo na izobraževalnem področju: hvala, najlepša hvala!
Potem mi dovolite, da vam povem, da je dobra pastorala možna, če smo sposobni živeti tisto ljubezen, ki nam jo je Gospod ukazal in ki je dar njegovega Duha. Če smo oddaljeni ali razdeljeni, če okostenimo v stališčih ali v skupinah, ne obrodimo sadov, saj mislimo na nas same, na svoje ideje, na svoje teologije. Žalostno je, kadar se razdelimo, saj namesto da bi igrali kot ekipa, igramo igro sovražnika. Hudič je tisti, ki deli. Za to je res pravi mojster, saj je za to izvežban. Mi pa vidimo škofe nepovezane med seboj, duhovnike v napetosti s škofom, starejšie v nesoglasju z mlajšimi, škofijski z redovniki, duhovniki z laiki, latinci z grki. Polariziramo se glede vprašanj, ki zadevajo življenje Cerkve, pa tudi glede političnih in družbenih vidikov in se zapremo v ideološka stališča. Ne pustite, da vstopi ideologija! Življenje vere, dejanje vere ne more biti skrčeno na ideologijo. To je od hudiča. Prosim vas, nikar: prvo pastoralno delo je pričevanje občestva, ker je Bog občestvo in je navzoč tam, kjer je bratska ljubezen. Premagajmo človeške delitve, da bomo skupaj delali v Gospodovem vinogradu! Potopimo se v duha evangelija, zakoreninimo se v molitvi, zlasti v adoraciji in v poslušanju Božje Besede, negujmo trajno formacijo, bratstvo, bližino in pozornost do drugih. Velik zaklad je bil položen v naše roke, ne zapravljajmo ga z iskanjem glede na evangelij manj pomembnih resničnosti!
In tukaj si bom dovolil reči: pazite se čenč, čenč med škofi, med duhovniki, redovnicami, med laiki ... Ogovarjanje uničuje. Zdi se tako lepa stvar, klepet, sladek bonbon, lepo je klepetati o drugih. Pogosto je tako. Bodite previdni, saj je to pot uničenja. Če posvečenemu človeku ali resno živečemu laiku uspe, da o drugem nikoli ne govori slabo, je svetnik, svetnik. Pojdite po tej poti: brez obrekovanja. »Eh, pater, težko je, saj včasih kdo spodrsne: tisti komentar, tisti drugi ...«. Proti obrekovanju je dobro zdravilo: molitev, na primer; a obstaja še eno dobro zdravilo: ugrizniti se v jezik. Veste to? Ugrizneš se v jezik in ne bo nič obrekovanja. Se strinjate?
In še nekaj bi rad dejal duhovnikom, da bi svetemu Božjemu ljudstvu ponudili Očetovo obličje in ustvarjali družinskega duha: skušajmo, da ne bomo togi, ampak naj bodo naši pogledi in pristopi usmiljeni in sočutni. Pri tem želim poudariti še eno stvar in sicer kaj je Božji slog. Prvi Božji slog je drža bližine. Sam je rekel v 5. Mojzesovi knjigi: »Povejte mi, kateri ljudje imajo svoje bogove tako blizu, kot imate vi mene blizu sebe?«. Bog, Božja drža je bližina s sočutjem in nežnostjo. Bližina, sočutje in nežnost – to je Božji slog. Vrnimo se k tem slogom. Sem blizu ljudem, pomagam ljudem, sem sočuten ali vse obsojam? Sem mehek, blag? Za to ne togost, ampak bližina, sočutje in nežnost.
V zvezi s tem so me pretresle besede duhovnika Józsefa, ki je v spomin priklical predanost in služenje svojega brata, blaženega Jánosa Brennerja, ki so ga okrutno umorili pri le 26. letih. Koliko pričevalcev in spoznavalcev vere je imelo to ljudstvo v času totalitarizmov preteklega stoletja! Zelo ste trpeli! Blaženi János je na svoji koži doživel veliko trpljenja in bi zlahka gojil zamero, se zaprl vase, odrevenel. Namesto tega pa je bil dobri pastir. To se zahteva od nas vseh, zlasti od duhovnikov: usmiljen pogled, sočutno srce, ki vedno odpušča, vedno odpušča, ki pomaga ponovno začeti, ki sprejema in ne sodi, ne odganja stran, ampak opogumlja in ne kritizira, ki služi in ne čveka.
Ta drža nas uri za sprejemanje, za sprejemanje, ki je preroštvo, to je, da Gospodovo tolažbo prenašamo v razmere bolečine in revščine v svetu, ko smo blizu preganjanim kristjanom, beguncev, ki iščejo gostoljubje, ljudem drugih etničnih skupnosti, vsem, ki so v potrebi. V tem smislu imate velike zglede svetosti, kot sv. Martina. Njegova razdelitev plašča z ubogim je veliko več kot zgolj delo usmiljenja, je podoba Cerkve, po kateri moramo težiti, je to, kar Cerkev na Madžarskem lahko prinese kot prerokbo v srce Evrope, to je usmiljenje in bližino. Rad bi se spomnil še sv. Štefana, katerega relikvija je tu poleg mene. On, ki je prvi izročil narod Božji Materi, ki je bil neustrašen evangelizator in utemeljitelj samostanov ter opatij, je znal tudi poslušati in se pogovarjati z vsemi in skrbeti za uboge. Znižal jim je davke in preoblečen šel dajat vbogajme, da ga ne bi prepoznali. To je Cerkev, kakršno moramo sanjati, to je Cerkev sposobna medsebojnega poslušanja, dialoga, pozornosti do najšibkejših, to je Cerkev sprejemajoča do vseh in pogumna v prinašanju evangeljskega preroštva vsem.
Dragi bratje in sestre, Kristus je naša prihodnost, ker On vodi zgodovino, saj je On Gospod zgodovine. O tem so bili trdno prepričani vaši pričevalci za vero: mnogi škofje, duhovniki, redovnice in redovniki, ki so bili mučeni med ateističnim preganjanjem. Ti izpričujejo granitno vero Madžarov. To ni pretiravanje, jaz sem v to prepričan, da imate granitno vero. Gospodu se zahvalimo za to. Rad bi se spomnil kardinala Mindszentyja, ki je do te mere verjel v moč molitve, da se še danes skoraj kot ljudski rek tukaj ponavlja: »Če bo milijon Madžarov v molitvi, se ne bom bal prihodnosti«. Bodite sprejemajoči, bodite sprejemajoči, bodite priče evangeljskega preroštva, predvsem pa bodite žene in možje molitve, saj sta od tega odvisni zgodovina in prihodnost. Zahvaljujem se vam za vašo vero in za vašo zvestobo, za vse dobro, ki ste ga storili in ki ga delate. Ne morem pozabiti pogumnega in potrpežljivega pričevanja madžarskih sester Združbe Jezusove, ki sem jih srečal v Argentini potem ko so zapustile Madžarsko med verskim preganjanjem. Bile so žene pričevanja, zelo dobre so bile! S pričevanjem so mi veliko dobrega storile. Molim za vas, da vas po zgledu vaših velikih pričevalcev za vero ne bi nikoli zgrabila notranja utrujenost, ki nas zavaja v povprečnost in da bi vedno šli z veseljem naprej. In prosim vas, še naprej molite zame. Köszönöm! [Hvala!]
