Papež udeležencem tečaja o foro interno: Usmiljenje odseva svetost in apostolskost Cerkve
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Dragi bratje, dober dan in dobrodošli!
Hvala, da ste prišli na letni tečaj o foro interno, ki ga organizira Apostolska penitenciarija in zdaj poteka že XXXIII. Zahvaljujem se kardinalu Mauru Piacenzi, velikemu penitenciariju in se mu zahvaljujem za njegove vljudne besede in za to, kar dela; enako pravim tudi regentu msgr. Nykielu, ki zelo trdo dela, prelatom, uradnikom in osebju penitenciarije – hvala vsem! – sodelavcem penitenciarijem papeških bazilik in vsem, ki sodelujete na tečaju.
Apostolska penitenciarija že več kot tri desetletja ponuja ta pomemben in dragocen trenutek formacije, da prispeva k pripravi dobrih spovednikov, ki se popolnoma zavedajo pomena službe v služenju spokornikom. Penitenciariji ponovno izrekam svojo hvaležnost in spodbudo, da nadaljuje s to formativno zavzetostjo, ki prinaša toliko dobrega za Cerkev, saj pomaga krožiti življenjsko limfo usmiljenja po njenih žilah. To je dobro poudariti. Kardinal je to večkrat ponovil: usmiljenje je življenjska limfa. Če se kdo ne počuti darovalca usmiljenja, ki ga prejme od Jezusa, naj ne hodi v spovednico. V eni izmed papeških bazilik sem na primer rekel kardinalu: »Je nekdo, ki posluša in očita, očita in ti potem da pokoro, ki je ni mogoče izpolniti ...«. Prosim, to ne gre, ne. Usmiljenje: tam si, da odpustiš in podariš besedo, da gre človek prenovljen z odpuščanjem naprej. Tam si za odpuščanje. Položite si to v svoje srce.
Apostolska spodbuda Evangelii gaudium pravi, da si Cerkev v izhodu »neizmerno želi podarjati usmiljenje, saj je sama izkusila neskončno Očetovo usmiljenje in njegovo moč« (št. 24). Med misijonarsko poklicanostjo Cerkve in dajanjem usmiljenja vsem ljudem je torej neločljiva vez. Z življenjem in darovanjem usmiljenja vsem se Cerkev uresničuje in izvaja lastno apostolsko in misijonsko delovanje. Skoraj bi lahko rekli, da je usmiljenje vključeno v značilna »znamenja« Cerkve, saj tako odseva njeno svetost in apostolskost.
Cerkev je to »identiteto usmiljenja« vedno izražala z različnimi slogi v različnih obdobjih, namenjenih tako telesu kot duši, v želji, da bi skupaj s svojim Gospodom dosegla celovito zveličanje osebe. Delo Božjega usmiljenja tako sovpada z misijonskim delovanjem Cerkve, z evangelizacijo, saj v njej zasije Božje obličje, kakor nam ga je pokazal Jezus.
Zato še posebej v postnem času si ni mogoče dovoliti, da bi se zmanjšala pozornost uresničevanja pastoralne dejavne ljubezni, ki se na konkreten in odličen način izraža prav v popolni razpoložljivosti duhovnikov, brez kakršnih koli zadržkov, za opravljanje službe sprave.
Razpoložljivost spovednika se kaže v nekaterih evangeljskih držah. Predvsem v sprejemanju vsakogar brez predsodkov, kajti samo Bog ve, kaj lahko v katerem koli trenutku milost stori v srcih; potem v poslušanju bratov z ušesom srca, ki je ranjeno kakor Kristusovo srce; v odvezi spokornikov z velikodušnim razdeljevanjem Božjega odpuščanja; s spremljanjem spokorne poti, brez siljenja, v koraku z verniki, z nenehno potrpežljivostjo in molitvijo.
Se nadaljuje...
