Papež: Nenadomestljiva posebnost prispevka žensk k skupnemu dobremu je nesporna

Andreja Červek – Vatikan

Povod za srečanje v Vatikanu je bila predstavitev knjige z naslovom »Večja vodstvena vloga žensk za boljši svet: skrb kot gibalo za naš skupni dom« avtorice Anne Marie Tarantola, h kateri je papež napisal predgovor. Knjiga obravnava temo, ki je za svetega očeta zelo pomembna, namreč »skrb«. Kot je dejal takoj na začetku današnjega srečanja, je »to bilo eno od prvih sporočil, ki ga je od začetka svojega pontifikata želel dati Cerkvi«. Sicer pa je v središče govora postavil tri vidike te skrbi, ki zaznamujejo prispevek žensk: večja vključenost, večje spoštovanj drugih in novi način pristopanja k novim izzivom.

Večja vključenost

Prvi vidik se nanaša na večjo vključenost. Knjiga govori o problemu diskriminacije, ki so je ženske pogosto deležne. »Velikokrat sem odločno poudaril,« je dejal papež, »da se različnost ne sme nikoli spremeniti v neenakost, temveč v prijetno in vzajemno sprejemanje. Prave modrosti z mnogimi vidiki se naučimo, ko jo živimo tako, da hodimo skupaj. Samo tako postane ustvarjalka miru.« Kot je dejal, je knjiga povabilo, naj se »ne diskriminira, ampak integrira vse, zlasti najslabotnejše na ekonomskem, kulturnem, rasnem, verskem in spolnem področju«. »Nihče ne sme biti izključen: to je sveto načelo. Načrt Boga Stvarnika je namreč načrt, ki je “bistveno vključujoči“, ki v središče postavlja “prebivalce bivanjskih periferij“; je načrt, ki kakor mati gleda na svoje otroke kot na različne prste ene roke.«

Večje spoštovanje drugih

Papež je tako prešel na drugi vidik in izpostavil, da je vsako osebo treba spoštovati v njenem dostojanstvu in temeljnih pravicah do izobrazbe, dela, svobode izražanja itd. To še na poseben način velja za ženske, ki so lažje tarče nasilja. »Ne smemo molčati pred to rano našega časa. Žensko se izrablja. Da, tukaj, v mestu! Plačajo ti manj: saj si ženska. Potem pa gorje, če prideš s trebuhom, ker če te vidijo nosečo, ti ne dajo dela; nasprotno, če te vidijo nosečo, te pošljejo domov. To je eden od načinov, ki se danes uporablja v velikih mestih: odmetavanje žensk, na primer zaradi materinstva. Pomembno je, da vidimo to realnost, saj gre za nadlogo. Ne smemo pustiti brez glasu žensk, ki so žrtve zlorab, izkoriščanja, marginalizacije in nepravičnih pritiskov! Postanimo glas njihove bolečine in odločno obsodimo nepravičnosti, ki so jih deležne, pogosto v kontekstih, ki jih oropajo vsake možnosti za obrambo in rešitev. A ustvarimo prostor tudi za njihovo delovanje, ki je po naravi močno občutljivo in usmerjeno v varovanje življenja v vsakem stanju, starosti in okoliščinah.«

Novi način pristopanja k novim izzivom

Tretji poudarek, o katerem je spregovoril sveti oče, je bila potreba po novem načinu pristopanja k novim izzivom, kar vključuje ustvarjalnost. »Nenadomestljiva posebnost prispevka žensk k skupnemu dobremu je nesporna,« je poudaril. »Kar vidimo že v Svetem pismu, kjer so pogosto ženske tiste, ki povzročijo pomembne prelomnice v odločilnih trenutkih zgodovine zveličanja,« pri čemer je spomnil na Saro, Rebeko, Judito, Suzano, Ruto, predvsem pa na Marijo in ženske, ki so hodile za Jezusom vse do križa, kjer je od moških ostal le Janez. Spomnil pa je tudi na Katarino Siensko, Jožefino Bakhito, Edith Stein in Terezijo iz Kalkute.

»Onkraj stereotipov poveličevalnega sloga so to osebe, ki presunejo s svojo odločnostjo, pogumom, zvestobo, sposobnostjo trpeti in posredovati veselje, s poštenostjo, ponižnostjo in vztrajnostjo. Naša zgodovina je dobesedno posuta s takšnimi ženskami, tako slavnimi kot neznanimi – vendar ne za Boga! –, ki spodbujajo hojo družin, družb in Cerkve.« Dodal je, da to opaža tudi »v Vatikanu, kjer je že veliko žensk, ki “trdo delajo“, tudi na zelo odgovornih položajih«.

Jezik uma, srca in rok

Smo v času epohalnih sprememb, ki zahtevajo ustrezne in prepričljive odzive. V okviru prispevka žensk v teh procesih je papež Frančišek ob koncu omenil še enega: »postopen razvoj in uporabo umetne inteligence ter z njo povezano občutljivo problematiko pojavljanja novih in nepredvidljivih dinamik moči«. Gre za scenarij, ki nam je v veliki meri neznan in pri katerem so napovedi lahko le domnevne in približne.

»Ženske imajo na tem področju veliko povedati. S svojim načinoma delovanja znajo na edinstven način sintetizirati tri jezike: jezik uma, srca in rok. To je sinteza, ki je značilna samo za človeka in ki jo ženska uteleša na čudovit način, česar ne bi mogel realizirati noben stroj, saj v sebi ne čuti bitja srca otroka, ki ga nosi, se utrujen in srečen ne zgrudi ob posteljici svojih otrok, ne joka od bolečine in veselja, ko deli žalost in veselje tistih, ki jih ljubi. A vse te stvari ženska počne na naraven in edinstven način ravno zaradi svoje sposobnosti, da skrbi za druge,« je še dejal papež Frančišek.