Išči

"Dopustimo, da nas izzovejo rane naših sester in bratov ter začrtajmo poti bratstva." "Dopustimo, da nas izzovejo rane naših sester in bratov ter začrtajmo poti bratstva."  (Vatican Media)

Papež: Naše zavarovanje zagotavljata solidarnost in dejavna ljubezen

Papež Frančišek je v četrtek, 9. marca 2023, v avdienco sprejel vodstvo in osebje Nacionalnega inštituta za zavarovanje v primerih nezgod pri delu. Dejal je, da njihova dejavnost spominja, da je slog dobrega Samarijana vedno aktualen. Povabil jih je, naj se nikoli ne odpovejo sočutju, bližini in nežnosti, ki nakazujejo Božji slog.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Sveti oče se je najprej zahvalil za njihovo prizadevanje za zaščito dostojanstva oseb v delovnem okolju, saj le-to ni zagotovljeno vedno in povsod. Prav tako je izrazil svojo zahvalo za skrb v obdobju največje zdravstvene krize med pandemijo, zlasti za najbolj občutljive kategorije prebivalcev. Spomnil je, da se je v zadnjih mesecih povečalo tudi število primerov nesreč žensk, »kar spominja na to, da celovita zaščita žensk na delovnem mestu še ni zagotovljena«. Papež je ob tem prav tako izpostavil dejstvo, da obstaja vnaprejšnje odmetavanje žensk zaradi strahu, da bi zanosile. »Ženska je manj varna, ker lahko zanosi. Na to se misli preden bi se jo zaposlilo in ko se začne rediti, je bolje, če se jo lahko odslovi. Takšna je miselnost in proti temu se moramo boriti,« je dejal papež Frančišek ter poudaril, da je delovanje Inštituta dragoceno z dveh vidikov: tako na področju usposabljanja za preprečevanje nesreč pri delu kot tudi na področju spremljanja ponesrečenih in zagotavljanja konkretne podpore njihovim družinam.

»Služba, ki se ji posvečate, omogoča, da se nihče ne počuti prepuščenega samemu sebi. Brez zaščite družba postaja vse bolj sužnja kulture odmetavanja. Na koncu se ukloni utilitarističnemu pogledu na osebo, namesto da bi priznala njeno dostojanstvo. Strašna logika, ki širi odmetavanje, je povzeta v naslednjem stavku: "Vreden si, če si produktiven". Tako štejejo le tisti, ki jim uspe ostati v kolesju dejavnosti, žrtve pa so dane na stran, ima se jih za breme ter so izročene dobrosrčnosti družin.«

»V okrožnici Fratelli tutti je poudarjeno, da se "odmetavanje kaže na mnoge načine. Med njimi so obsedenost z zniževanjem stroškov dela, ne da bi se zavedali hudih posledic, ki jih to povzroča. Nezaposlenost namreč neposredno vpliva na širjenje meja revščine" (št. 20). Med posledicami premajhnega vlaganja v varnost na delovnem mestu je tudi povečanje nesreč. Spričo te miselnosti se moramo zavedati, da življenje nima cene. Zdravja osebe ni mogoče zamenjati za nekaj dodatnega denarja ali za posameznikove interese. In žal je pri tem potrebno dodati, da je eden izmed vidikov kulture odmetavanja tudi težnja po obtoževanju žrtev. To je znamenje človeške revščine, kjer tvegamo, da bi padli odnosi, če izgubimo pravilno hierarhijo vrednot, ki ima na vrhu dostojanstvo človeške osebe.«

Sveti oče je v nadaljevanju razmišljal o pomenu dela ter o tem, kako je mogoče v različnih zgodovinskih kontekstih uresničevati evangeljsko priliko o dobrem Samarijanu (prim. Lk 10,25-37). »Skrb za kakovost dela, pa tudi za kraje in prevoz, je temeljnega pomena, če želimo spodbujati središčno vlogo osebe; če je delo razvrednoteno, je demokracija osiromašena, družbene vezi pa razrahljane. Zagotoviti je treba spoštovanje varnostnih predpisov: nikoli jih ne smemo obravnavati kot nadlogo ali nepotrebno breme. Kot se vedno dogaja, se vrednosti zdravja zavedamo šele takrat, ko ga nimamo. V pomoč nam je lahko tudi uporaba tehnologije. Ta je na primer spodbudila razvoj dela na daljavo, ki je lahko v nekaterih primerih dobra rešitev, če ne izolira delavcev in jim ne preprečuje, da bi se čutili del skupnosti. Jasna ločitev družinskega in delovnega okolja je imela negativne posledice ne le za družino, temveč tudi za kulturo dela. Okrepila je idejo, da je družina kraj potrošnje, podjetje pa kraj proizvodnje. To je preveč poenostavljeno. Zaradi tega nekateri mislijo, da je skrb izključno stvar družine in nima nič skupnega z delom. Postalo je nevarno, da bi se razširila miselnost, da so ljudje vredni toliko, kolikor proizvedejo, zato zunaj sveta proizvodnje izgubijo vrednost, ki je poistovetena izključno z denarjem. In to je običajna misel, morda niti ne povsem zavestna, ampak je subliminalna.«

Papež je nadalje dejal, da dejavnost Nacionalnega inštituta za zavarovanje v primerih nezgod pri delu spominja, da je slog dobrega Samarijana vedno aktualen in ima družbeno vrednost. »S svojimi dejanji je usmiljeni Samarijan pokazal, da je obstoj vsakega izmed nas povezan z obstojem drugih; življenje ni čas, ki mine, temveč čas srečanja" (Fratelli tutti, 66). Kadar oseba kliče na pomoč, je v stiski in je v nevarnosti, da bi bila zapuščena na robu družbe, je temeljnega pomena takojšnje in učinkovito zavzemanje ustanov, kot je vaša, ki udejanjajo glagole iz evangeljske prilike: videti, imeti sočutje, biti blizu, obvezati rane, poskrbeti.«

Sveti oče je prisotne spodbudil, naj se soočajo z vsemi oblikami nezmožnosti: ne le s fizičnimi, temveč tudi s psihološkimi, kulturnimi in duhovnimi. Ob tem je spomnil, da »"videti" drugega pomeni tudi obravnavati ljudi v njihovi edinstvenosti in enkratnosti. Oseba ni številka. Ne obstaja "ponesrečenec", temveč ime in obraz tistega, ki se je ponesrečil«.

»Ne odpovejte se sočutju. Gre za to, da na lastnem mesu občutimo trpljenje drugega. To je nasprotje ravnodušnosti, zaradi katere človek obrne pogled drugam, hodi naprej, ne da bi se pustil notranje dotakniti. Sočutje in nežnost sta drži, ki odražata Božji slog. Božji slog nakazujejo tri besede: bližina, sočutno usmiljenje in nežnost. To je Božji slog in to je pot, po kateri moramo hoditi. Pomislimo na bližino: premagati razdalje in se postaviti na isto raven skupne krhkosti. Bolj ko človek čuti, da je krhek, bolj si zasluži bližino. Na ta način se rušijo ovire, da bi našli skupno raven komunikacije, ki je naša človečnost. Obvezati rane lahko za vas pomeni vzeti si čas in odpraviti vse birokratske skušnjave. Oseba, ki je utrpela poškodbo, želi, da se jo najprej sprejme, se ji prisluhne, šele nato da dobi odškodnino. Vsaka denarna odškodnina dobi svojo polno vrednost, ko je oseba sprejeta in deležna razumevanja.
Nato je treba skupaj z družino prevzeti odgovornost za dramatičen položaj osebe, ki je zaradi nesreče prisiljena opustiti delo, in zanjo celostno poskrbeti. To zahteva tudi ustvarjalnost, da se oseba čuti spremljano in podprto takšno, kot je, in ne z lažnim sočutjem. To ni miloščina, temveč dejanje pravičnosti.«

»Dragi prijatelji, dopustimo, da nas izzovejo rane naših sester in bratov ter začrtajmo poti bratstva. Naše zavarovanje zagotavljata predvsem solidarnost in dejavna ljubezen. ... Brezbrižnost je znamenje obupane in povprečne družbe. Obupane v smislu, da nima upanja.
Izročam vas v varstvo svetega Jožefa, zavetnika vseh delavcev. Gospod naj vas blagoslovi in Devica Marija naj vas varuje. In prosim, molite zame. Hvala!«

Prisluhni prispevku

 

Četrtek, 9. marec 2023, 14:31