Sveti oče: Odstranite kamen. Ven potegnite vse tisto, kar nas notri obtežuje
P. Ivan Herceg DJ - Vatikan
Gre za zadnjega od Jezusovih čudežev pripovedovanih pred Veliko nočjo, torej vstajenje njegovega prijatelja Lazarja. Lazar je Jezusov dragi prijatelj, za katerega pa ve, da umira. Odpravi se na pot in pride do njegove hiše štiri dni po njegovem pokopu, ko ni več nobenega upanja. Njegova navzočnost pa vendarle prižge vsaj malo upanja v srcu sester Marte in Marije (prim. vv. 22.27). Oni dve, čeprav žalujeta, zagrabita za to luč, za to majhno upanje. Jezus ju povabi naj imata vero in naj dasta odpreti grob. Potem moli k Očetu in zatem zakliče Lazarju: »Pridi ven!« (v. 43). Ta je oživel in pride ven. To je čudež, tako preprost…
Sporočilo je jasno. Jezus da življenje tudi takrat, ko se zdi, da ni več upanja. Včasih se zgodi, da občutimo, kot da ni upanja, vsem se je to zgodilo ali da srečamo osebe, ki so prenehale upati: zagrenjene, ker so doživele strašne stvari. Ranjeno srce ne more upati, bodisi zaradi boleče izgube, bolezni, žgočega razočaranja, zaradi utrpele krivice ali izdaje, zaradi napravljene težke napake, čuti pa, da je prenehalo upati. Včasih slišimo, ko kdo reče: »Ni mogoče več nič storiti!«, in zapre vrata vsakemu upanju. So trenutki, med katerimi se zdi, da je življenje zaprt grob. Vse je v temi, okrog pa je videti le bolečino in obup. Današnji čudež nam pravi, da ni tako, cilj ni to, ker v takšnih trenutkih nismo sami. On nam je še bolj kot kdaj koli blizu, da nam povrne življenje. Jezus joka. Evangelij pravi, da je Jezus pred Lazarjevim grobom jokal. Danes pa joče z nami, kot je jokal za Lazarjem. Evangelij dvakrat ponovi, da je bil ganjen (prim. vv. 33.38) ter poudari, da se je zjokal (prim. v. 35). Istočasno pa nas Jezus vabi, naj ne prenehamo verovati, da ne prenehamo upati, da se ne pustimo potolči negativnim čustvom, ki nam odvzamejo jok. Približa se našim grobovom in nam pravi kakor takrat: »Odstranite kamen« (v. 39). V takšnih trenutkih imamo mi v sebi kot kamen. Edini, ki je sposoben potegniti ga ven, je Jezus s svojo besedo: »Odstranite kamen«.
To tudi nam pravi Jezus. Odstranite kamen: bolečino, napake, tudi polome, ne skrijte jih v sebi, v temačni, zapuščeni in zaprti sobi. Odstranite kamen. Ven potegnite vse tisto, kar je notri. »Samo, sram me je«. »Pojdi ven«. Z zaupanjem ga vrzite vame, pravi Gospod, jaz se ne bom pohujšal. Gospod pravi: »Brez strahu ga vrzite vame, kajti jaz sem z vami, dobro vam hočem in si želim, da se vrnite živeti. In kakor Lazarju ponavlja vsakemu od nas: »Pridi ven! Ponovno vstani, ponovno stopi na pot, najdi zaupanje!« Večkrat smo se v življenju znašli takšni v takem primeru, da nismo imeli moči ponovno vstati. Jezus pravi: »Pojdi, pojdi naprej! Jaz sem s teboj. Primem te za roko tako, kakor si se kot otrok učil napraviti prve korake. Dragi brat, draga sestra, odstrani si povoje, ki te vežejo (prim. v. 45). Prosim te, ne popusti pesimizmu, ki te tlači; bojazni, ki osamlja; malodušnosti ob spominu na slabe izkušnje; strahu, ki te hromi. Jezus nam pravi: »Hočem te svobodnega in živega, ne bom te zapustil in sem s teboj. Tema je povsod, a jaz sem s teboj. Bolečina naj te ne zasužnji, ne pusti, da umre upanje. Brat, sestra, vrni se živeti!« »A kako?« »Primi me za roko«. In on nas prime za roko. Pusti, da te potegne ven. On je sposoben to storiti. Skozi te težke trenutke gremo mi vsi.
Dragi bratje in sestre, ta odlomek 11. poglavja Janezovega evangelija in ki ga bo zelo dobro brati, je himna življenju. Oznanja se ga, ko je velika noč že blizu. Morda tudi mi v tem trenutku nosimo v srcu kakšno težo ali trpljenje, za katera se zdi, da nas bosta potlačila: nekaj grdega, kakšen zastarani greh, ki ga ne pustimo odstraniti, kakšna mladostna napaka. Nikoli se ne ve, ampak te grde stvari morajo priti ven. Jezus pravi: »Pridi ven!« Sedaj je čas, da odstranimo kamen in gremo ven, da srečamo Jezusa, ki je blizu. Uspemo odpreti mu srce in mu zaupati svoje zaskrbljenosti? Naredimo to? Uspemo odpreti grob težav in gledati onkraj praga proti njegovi luči ali pa se tega bojimo? In mi kot majhna ogledala Božje ljubezni uspemo razsvetliti okolje, v katerem živimo z besedami in dejanji življenja? Pričujemo mi vsi grešniki Jezusovo upanje in veselje? Rad bi pa še rekel besedo spovednikom. Dragi bratje, ne pozabite, da ste tudi vi grešniki. Vi niste v spovednici, da bi mučili, ampak odpuščali, odpuščali vse, kakor Gospod vse odpušča.
Marija, Mati upanja, obnovi v nas veselje, da se ne bomo čutili same ter klic, naj prinašamo luč v temi, ki nas obdaja.
