PAPEŽ

Papež Frančišek: Duhovništva ne bi zamenjal za nič drugega

Sveti oče se je pogovarjal z argentinskim duhovnikom Guillermom Marcójem, ki ureja spletno stran Infobae. Marcó je bil v Buenos Airesu tiskovni predstavnik nadškofa Bergoglia. Objavljamo nekatera vprašanja iz intervjuja, ki je potekal v Domu svete Marte v Vatikanu.

Andreja Červek – Vatikan

Guillermo Marcó na začetku intervjuja s papežem takole zapiše: »Ko grem čez Trg svetega Petra, pomislim na milijone ljudi, ki bi želeli poklepetati s papežem Frančiškom. Ta redki privilegij sem imel več let. V Buenos Airesu je bilo govoriti z njim nekaj običajnega, včasih večkrat na dan. Danes so stiki redkejši, a on ohranja svežino bližine in prijateljstva, ki je nastalo v teh letih. V tem pogledu se ni spremenil. Še posebej zanimivo ga je poslušati.«

Najprej te želim vprašati, kaj te najbolj privlači pri hoji za Jezusom.

Tega ne znam izraziti z besedami. Lahko pa rečem, da se, ko sem v sozvočju z njim, počutim mirno in srečno. Kadar mu ne sledim, ker sem utrujen, ker sem mu določil nek čas ali časovno omejitev, se počutim mlačno. Kot da bi bil že napolnjen s svojim življenjem ... Nekdo mi je enkrat rekel: »Bog ti daje svobodo, vedno ti daje svobodo, toda ko spoznaš Jezusa, svobodo izgubiš.« To me je spravilo v krizo. Ne vem, ali jo izgubiš ali ne, toda način, kako te Gospod pokliče in vzpostavi pogovor s teboj, te pripelje do tega, da rečeš »ne, nikamor več ne grem, to mi je dovolj«. Tako čutim to ravnovesje v dobrem pomenu besede, ne v psihološkem, mir tudi v trenutkih velikega neravnovesja zaradi težkih situacij, s katerimi se je treba soočiti.

V spovednici župnije San José de Flores si razločil svojo poklicanost. Kaj si še posebej čutil v tistem klicu?

Zanimivo je, da sem po tisti izkušnji, 21. septembra, nadaljeval svoje življenje, ne da bi vedel, kaj bom počel. Vendar je bilo nekaj drugačnega, kar se je počasi uveljavljalo. Nisem odšel od tam, da bi šel v semenišče ... Minila so tri leta. To je kot proces, ki spremeni tvoje usmeritve, tvoje reference. Gospod vstopi v tvoje življenje in ga preuredi. In to ne da bi ti vzel svobodo. Nikoli nisem imel občutka, da nisem svoboden.

Še vedno se opredeljuješ kot »duhovnik«. Kaj ti je pri duhovniškem poklicu najbolj všeč?

Služiti. Neki duhovnik, ki je živel v zelo revni soseski in je imel župnišče poleg cerkve, mi je povedal, da so ljudje, ko je moral zapreti vrata, trkali na okno. In mi je rekel: »Rad bi zaprl to okno, ker me ne pustijo pri miru.« Ljudje te ne pustijo pri miru. Po drugi strani pa mi je rekel, da če zapre okno, ne bo mirno, ampak veliko slabše. Kajti ko enkrat vstopiš v ritem služenja, se slabo počutiš, ko si vzameš košček sebičnosti zase. Poklicanost v služenje je nekaj takega, ne moreš si zamisliti življenja, ne da bi služil. Po izkušnji, ki sem jo imel kot duhovnik, ne bi zamenjal duhovništva za nobeno drugo stvar. Z omejitvami, z napakami, z grehi, vendar duhovnik.

Kaj bi povedal duhovnikom?

Duhovniku pravim: »Bodi duhovnik.« In če ti to ne ustreza, poišči drugo pot, Cerkev ti odpira druga vrata. Toda ne postani uradnik. Rad rečem takole: »Bodi pastir ljudstva in ne duhovnik države.

Kako dojemaš bratstvo med kardinali?

Dolgoročno je to bližina. Lahko da imajo različna mnenja, a pozitivna stvar je, da ti povejo to, kar mislijo. Bojim se skritih načrtov. Ko imaš nekaj, a tega ne poveš. Zahvaljujem se Bogu, da v kardinalskem kolegiju obstaja komunikacija, tako med novimi kot med starimi, in da imajo svobodo govoriti ... Ne vem, ali vsi, a mnogi jo imajo. Včasih kdo pravi: »Hej, bodi previden s tem. Pazi.« Razmislim o tem in potem to rešim, mu povem, kako ... ali pa mu pravi: »Glej, pri tem ti ne dam prav zaradi tega in tega in tega.« A dialog je sproščen.

Imaš svoje pobožnosti. Tu je tista slika Marije, ki razvezuje vozle, pobožnost, ki si jo dobil v Nemčiji. Lahko poveš, zakaj si jo vedno pošiljal kot podobico skupaj s svojimi pismi?

Nikoli nisem bil tam, kjer je originalna slika. Zgodilo se je, da mi jo je poslala neka nemška redovnica kot pozdrav. Bila mi je všeč. Pobožnost do te podobe sem začel sem gojiti v Argentini. Zgodba je lepa, slika ni veliko vredna. Je iz leta 1700. Slikar tistega časa se ni dobro razumel s svojo ženo. Bila sta zelo verna katoličana, a sta se vsak dan prepirala. In nekega dne je prebral besedilo svetega Ireneja Lyonskega, po katerem je vozle, ki jih je naša mati Eva zavezala s svojim grehom, razvezala naša mati Marija s svojo pokorščino. Bilo mu je všeč, zato je prosil Marijo, naj razveže vozel, ki ga je imel z ženo, ker se nista razumela. In zato je spodaj upodobljen nadangel Rafael s Tobijem, ki ga vodi, da bi našel svojo zaročenko, svojo ženo, da bi jo srečal. Devica je naredila čudež in vse se je začelo tam. Kot da ti Devica Marija lahko pomaga, kot pravi besedilo svetega Ireneja, ti pomaga odblokirati stvari.

Odpravi življenjske vozle.

To je Marijino »materinstvo«.

Kaj pa sveti Jožef?

Moja babica mi je glavo napolnila s svetim Jožefom. Kot otrok sem z njo molil molitve k svetemu Jožefu. Pobožnost je ostala.

Imaš tudi mali kipec svetega Jožefa, ki spi. Pod njega polagaš posebne namene.

Ko me prosijo za molitev, jih položim pod njega. Pravim: »Ti, ki spiš, reši ta problem.«

In sveta Terezika?

Sveta Terezika me je vedno privlačila. Pogum normalne osebe. Če me vprašate, kaj je izjemnega pri sveti Tereziki – nič. Bila je uboga in normalna redovnica. V svojih zadnjih dneh je tudi trpela zaradi velike teme, največje skušnjave proti veri, vse je šla skoz. Normalna ženska.

Ob koncu te prosim za nekaj kratkih sporočil. Prvo sporočilo je namenjeno otrokom.

Skrbite za stare starše. Pogovarjajte se s starimi starši. Obiskujte jih. Pustite, da vas stari starši razvajajo.

Sporočilo mladim …

Ne bojte se življenja. Ne ostanite na mestu. Pojdite naprej. Delali boste napake, a najslabša napaka je, če ste nepremični. Pojdite torej naprej.

Očetom in materam …

Ne zapravljajte ljubezni. Skrbite drug za drugega, saj boste tako bolje skrbeli za svoje otroke.

Bolnim ...

To je pa težko, kajti svetovati potrpežljivost je enostavno. A jaz je nimam, zato razumem, ko se nekoliko razjezite. Prosite Gospoda za milost potrpežljivosti in on vam bo dal milost, da bo ste vse to prenašali.

In še ostarelim, o katerih se pogosto govori ...

Ostarelim: ne pozabite, da ste korenine. Ostareli ljudje morajo to posredovati mladim, otrokom in najstnikom. Tisti verz iz Joelove knjige. Kaj je tvoja poklicanost kot starostnika. Stari bodo imeli videnja in mladi bodo prerokovali. Ko so skupaj, stari sanjajo o prihodnosti in jo posredujejo naprej, mladi pa lahko ob podpori starih prerokujejo in delajo za prihodnost. Skupaj z mladimi. Ničesar se ne bojte. Žalostno je videti zagrenjenega starega človeka. Je slabše od žalostnega mladega človeka. Zato pojdite naprej, bodite skupaj z mladimi.