Papež Frančišek: Cerkev ni dom samo za nekatere, ampak je dom vseh

Sveti oče, kaj se je spremenilo v teh desetih letih?

Star sem. Imam manj fizične vzdržljivosti. Poškodovano koleno je bilo fizično ponižanje, čeprav je zdaj vedno boljše.

Vam je težko uporabljati invalidski voziček?

Malo me je sram.

Mnogi vas opisujejo kot papeža zadnjih. Se počutite tako?

Res je, da dajem prednost odvrženim, a to ne pomeni, da jaz odmetavam druge. Ubogi so Jezusovi ljubljenci. Vendar Jezus ne zavrača bogatih.

Jezus pravi, naj k mizi povabimo vse. Kaj to pomeni?

Pomeni, da ni nihče izključen. Ko nekateri niso prišli na praznovanje, je dejal: pojdite na križišča in povabite vse, bolne, dobre in hudobne, male in velike, bogate in revne, vse. Tega ne smemo pozabiti: Cerkev ni dom samo za nekatere, ni selektivna. Zvesto sveto Božje ljudstvo je to: vsi.

Zakaj se nekatere osebe zaradi svojega življenjskega položaja počutijo izključene iz Cerkve?

Greh je vedno prisoten. Imamo moške Cerkve, ženske Cerkve, ki so se oddaljili. To je nečimrnost sveta, čutiti se pravičnejši od drugih, kar pa ni prav. Vsi smo grešniki. Ob uri resnice položi svojo resnico na mizi in videl boš, da si grešnik.

Kako si predstavljate uro resnice v onstranstvu?

Ne morem si je predstavljati. Ne vem, kaj bo. Samo prosim Marijo, naj mi bo ob strani.

Zakaj se je odločil živeti v Domu svete Marte?

Dva dni po izvolitvi sem šel, da bi prevzel apostolsko palačo. Ni tako zelo razkošna. Lepo je narejena, a je ogromna. Občutek, ki sem ga imel, je bil kot obrnjen lijak. Psihološko tega ne morem prenesti. Po naključju sem šel mimo sobe, v kateri živim sedaj, in sem si rekel: »Tukaj bom ostal.« To je hotel, tukaj živi štirideset oseb, ki delajo v kuriji. In sem prihajajo ljudje od vsepovsod.

Ali kaj pogrešate iz prejšnjega življenja?

Hojo, sprehajati se po ulicah. Prej sem veliko hodil. Uporabljal sem metro, avtobus ... vedno z ljudmi.

Kaj menite o Evropi?

V tem trenutku ima veliko mladih politikov, voditeljev vlad ali ministrov. Vedno jim pravim: pogovarjajte se med seboj. Tisti pripada levici, ti pripadaš desnici, a oba sta mlada, pogovarjajta se. To je čas za dialog med mladimi.

Kaj prinaša papež s konca sveta?

Na misel mi prihaja nekaj, kar je zapisala argentinska filozofinja Amelia Podetti: resničnost se bolje vidi iz skrajnosti kot iz sredine. Z razdalje razumemo univerzalnost. To je družbeno, filozofsko in politično načelo.

Kako se spominjate mesecev zaprtja, svoje samotne molitve na Trgu svetega Petra?

Deževalo je in ni bilo ljudi. Čutil sem, da je tam Gospod. To je bilo nekaj, s čimer je Gospod želel, da bi razumeli tragedijo, osamljenost, temo, nesrečo.

Na svetu je več vojn. Zakaj je težko razumeti to dramo?

V nekaj več kot sto letih so bile tri svetovne vojne: 1914-18, 1939-45 in sedanja, ki je svetovna vojna. Začela se je po koščkih, zdaj pa nihče ne more reči, da ni svetovna. Vanjo so vpletene vse velike sile. Bojišče je Ukrajina. Tam se borijo vsi. Ob tem pomislimo na orožarsko industrijo. Neki tehnik mi je rekel: če eno leto ne bi proizvajali orožja, bi bil problem svetovne lakote rešen. To je trg. Vojskuje se, staro orožje se prodaja, novo se preizkuša.

Pred vojno v Ukrajini ste se večkrat srečali s Putinom. Če bi ga srečali danes, kaj bi mu rekli?

Z njim bi govoril jasno, kot govorim v javnosti. Je izobražen človek. Drugi dan vojne sem šel na rusko veleposlaništvo pri Svetem sedežu in povedal, da sem pripravljen iti v Moskvo, če mi bo Putin dal priložnost za pogajanja. Lavrov mi je odpisal, se mi zahvalil in dejal, da zdaj ni pravi čas. Putin ve, da sem na voljo. Toda tam so imperialni interesi, ne samo ruskega imperija, ampak tudi drugih imperijev. Ravno imperij postavlja narode na drugo mesto.

Katere druge vojne čutite blizu?

Konflikt v Jemnu, Siriji, ubogi Rohingi v Mjanmaru. Zakaj to trpljenje? Vojne povzročajo hudo. Tu ni Božjega duha. Ne verjamem v svete vojne.

Zakaj pogosto govorite o obrekovanju?

Obrekovanje uničuje skupno življenje, družino. Gre za skrito bolezen. Je kot kuga.

Kakšnih je bilo deset let Benedikta XVI. v samostanu Mater Ecclesiae?

Je Božji človek, zelo ga imam rad. Nazadnje sem ga videl za božič. Skoraj ni mogel govoriti. Govoril je tiho, tiho. Njegove besede so morali prevajati. Bil je bistrih misli. Postavljal je vprašanja: kako gre ta stvar? Kako je s tistim problemom? O vsem je bil na tekočem. Z njim se je bilo prijetno pogovarjati. Spraševal sem ga za mnenja. Podal je svoje mnenje, vendar je bilo vedno uravnoteženo, pozitivno. Bil je moder človek. Zadnjikrat pa se je videlo, da je na koncu.

Pogreb je bil preprost. Zakaj?

Ceremonijerji so tuhtali, da bi pripravili pogreb papeža, ki ni vladajoči. Težko je bilo narediti razliko. Zdaj sem rekel, naj pripravijo slovesnost za pogrebe prihodnjih papežev, vseh papežev. Proučujejo, tudi poenostavljajo nekatere stvari, odstranjujejo nekatere stvari, ki liturgično niso ustrezne.

Papež Benedikt je odprl pot za odpoved papeževanju. Vi ste rekli, da to je ena možnost, o kateri pa trenutno ne razmišlja. Kaj bi vas lahko v prihodnje pripeljalo do odstopa?

Utrujenost, ki ti ne dopušča jasno videti stvari. Pomanjkanje jasnosti, sposobnosti presojanja situacije. Tudi fizične težave. O tem vedno sprašujem druge in upoštevam nasvete. Kako gredo stvari? Se ti zdi, da moram ... Osebe, ki me poznajo, tudi nekatere pametne kardinale. In mi povejo po resnici: nadaljuj, vse gre dobro. A prosim: zavpij pravočasno.

Ko se poslovite, vedno vse prosite, naj molijo za vas. Zakaj?

Prepričan sem, da vsi molijo. Nevernikom pravim: molite zame in če ne molite, pošljite mi dobre signale. Nek prijatelj ateist mi piše: .... in ti pošiljam dobre signale. To je poganski način molitve, a pomeni nekoga imeti rad. Imeti rad drugega pa je molitev.