Sveti oče: Za notranjo harmonijo je potrebno umevanje z rokami in zborovska skladnost

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Gospod kardinal, spoštovani rektorji in profesorji, dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!

Zahvaljujem se prof. Navarru za njegove besede in vsem vam za vašo prisotnost. Kot opozarja Apostolska konstitucija Veritatis gaudium (prim. Uvod, 1), pripadate obsežnemu in raznolikemu sistemu cerkvenega šolstva, ki je skozi stoletja cvetel po zaslugi modrosti Božjega ljudstva, razširjen po vsem svetu in tesno povezan s poslanstvom evangelizacije celotne Cerkve. Ste del bogastva, ki je zraslo pod vodstvom Svetega Duha v raziskovanju, dialogu, razločevanju znamenj časa in poslušanju številnih različnih kulturnih izrazov. V njej izstopate po svoji posebni bližini – tudi geografski – Petrovemu nasledniku in njegovi službi veselega oznanjevanja Kristusove resnice.

Ste ženske in moški, predani študiju, nekateri nekaj let, drugi celo življenje, z različnimi porekli in pristojnostmi. Zato vam želim najprej povedati z besedami svetega škofa in mučenca Ignacija Antiohijskega: prizadevajte si ustvariti »zbor«. Pravzaprav je univerza šola soglasja in sozvočja med različnimi glasovi in ​​instrumenti. Ne gre za šolo uniformnosti, ne, gre za soglasje in sozvočje med različnimi glasovi in ​​instrumenti.  Sv. Janez Henrik Newman jo opisuje kot kraj, kjer se različna znanja in pogledi izražajo v harmoniji, se dopolnjujejo, popravljajo in uravnovešajo med seboj.

Ta harmonija zahteva, da jo gojite najprej v sebi, s tremi zmožnostmi umevanja, ki vibrirajo v človeški duši: razumom, srcem in rokami, vsaka s svojo barvo glasu in značajem, a vse tri potrebne. Jezik razuma naj bo povezan s tistim srca in tistim rok, to kar kdo misli, s tem, kar kdo čuti in s tem, kar počne.

Zlasti bi se rad za trenutek z vami posvetil zadnji od treh: zmožnosti umevanja rok. Je najbolj čutna, a nikakor najmanj pomembna. Pravzaprav lahko rečemo, da je kot iskrica misli in znanja in na nek način tudi njun najbolj zrel rezultat. Ko sem prvič kot papež šel na trg, sem pristopil k skupini slepih dečkov. In eden mi je rekel: »Te lahko vidim? Ali lahko pogledam?« Nisem razumel. »Da« – sem mu rekel. In iskal me je z rokami ... in me ... »Ah hvala« videl z rokami. To se me je zelo dotaknilo. In glede te sposobnosti umevanja rok je Aristotel na primer rekel, da so roke »kot duša«, zaradi moči, ki jo imajo in po zaslugi svoje občutljivosti, da razločujejo in raziskujejo. In Kant jih je brez oklevanja imel za »zunanje človekove možgane«.

Italijanski jezik, tako kot drugi novo-latinski jeziki, poudarja isti pojem, tako da je glagol »vzeti«, ki označuje tipično ročno dejanje, koren besed, kot so »razumeti«, »učiti se« in »čuditi se«, ki označujejo pomene miselnih dejanj. Medtem ko roke jemljejo, um razume, se uči in se pusti presenetiti. Pa vendar so za to potrebne občutljive roke. Um ne bo mogel razumeti ničesar, če so roke zaprte zaradi pohlepa ali če so »luknjaste roke«, ki zapravljajo čas, zdravje in talente, ali če zavračajo skleniti mir, pozdraviti in seči v roke drugih. Ne bo se mogel ničesar naučiti, če bodo njegove roke brez usmiljenja kazale na brate in sestre, ki se motijo. In ne bo presenetljivo, če se iste roke ne bodo mogle združiti in dvigniti proti nebu v molitvi.

Poglejmo Kristusove roke. Z njimi vzame kruh in ga po blagoslovu razlomi ter da učencem in reče: »To je moje telo«. Nato vzame kelih in jim ga po zahvali ponudi z besedami: »To je moja kri« (prim. Mr 14,23-24). Kaj vidimo? Vidimo roke, ki se zahvaljujejo, ko jemljejo. Jezusove roke se dotikajo kruha in vina, telesa in krvi, življenja samega in se zahvaljujejo, jemljejo in zahvaljujejo, ker čutijo, da je vse Očetov dar. Ni naključje, da evangelisti za označevanje njunega dejanja uporabljajo glagol lambano, ki hkrati označuje »vzeti« in »prejeti«. Ustvarimo torej harmonijo v sebi, naredimo tudi svoje roke »evharistične« kot Kristusove in spremljajmo stik v vsakem dotiku in prijemu s ponižno, veselo in iskreno hvaležnostjo.

V skrbi za notranjo harmonijo vas nadalje vabim, da »ustvarite zbor« tudi med različnimi komponentami vaših skupnosti in med različnimi institucijami, ki jih predstavljate. Skozi stoletja sta radodarnost in daljnovidnost mnogih verskih redov, ki so jih navdihnile njihove karizme, Rim obogatila z opaznim številom fakultet in univerz. Vendar pa danes tudi ob manjšem številu študentov in učiteljev, ta množica študijskih središč tvega zapravljanje dragocene energije. Tako namesto, da se spodbuja posredovanje evangeljskega veselja študija, poučevanja in raziskovanja, je nevarnost, da se vse upočasni in utrudi. To moramo vzeti v zakup. Zlasti po pandemiji covida-19 je nujno začeti proces, ki vodi k učinkoviti, stabilni in organski sinergiji med akademskimi institucijami, da bi bolje spoštovali posebne namene vsake in spodbujali univerzalno poslanstvo Cerkve. In ne se prepirati med sabo, če sprejeti kakšnega učenca več, kakšno dodatno uro. Zato vas vabim, da se ne zadovoljite s kratkotrajnimi rešitvami in da o tem procesu rasti ne razmišljate zgolj kot o »obrambnem« ukrepu, katerega cilj je soočanje z upadom ekonomskih in človeških virov. Prej je to treba razumeti kot spodbudo za prihodnost, kot povabilo k sprejemanju izzivov novega obdobja v zgodovini. Vaša dediščina je zelo bogata in lahko spodbuja novo življenje, lahko pa ga tudi zavira, če postane preveč samosklicujoča. Če postane muzejski eksponat. Če želite, da bo imela rodovitno prihodnost, njena skrb ne sme biti omejena na ohranjanje prejetega. Namesto tega se mora pogumno odpreti novemu in če je potrebo še neznanemu razvoju. Je kot seme, ki, če ni posejano v zemljo konkretne resničnosti, ostane samo in ne obrodi sadu (prim. Jn 12,24). Zato vas spodbujam, da čim prej začnete z razumom, preudarnostjo in drznostjo proces poln zaupanja v tej smeri, a vedno z mislijo, da je resničnost pomembnejša od ideje (prim. Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 222-225). Dikasterij za kulturo in vzgojo vas bo z mojim mandatom spremljal na tej poti.

Dragi bratje in sestre, upanje je ena od zborovskih resničnosti! Poglejte za mano na skulpturo Vstalega Kristusa, delo umetnika Pericla Fazzinija, ki jo je sveti Pavel VI. naročil, da prevladuje na tem odru in v tej dvorani. Opazujte Kristusove roke: so kot roke zborovodje. Desna roka je odprta: usmerja vse zboriste in, nagnjena navzgor, se zdi, da prosi za crescendo v izvedbi. Leva roka pa ima, ko je obrnjena proti celemu zboru, uprt kazalec, kot da kliče solista, rekoč: »Ti si na vrsti!«. Kristusove roke hkrati vključujejo zbor in solista, tako da se med koncertom vloga enega sklada z vlogo drugega v konstruktivnem dopolnjevanju. Prosim vas, nobenega soliranja brez zbora. »Ti si na vrsti!« in hkrati: »Ti si na vrsti!«. To pravijo roke Vstalega vsem vam in tebi! Ob premišljevanju njegovih potez obnovimo svojo zavezanost »zboru«, v harmoniji in soglasju glasov, ki so poslušni živemu delovanju Duha. To prosim v molitvi za vsakega izmed vas in za vse. Iz srca vas blagoslavljam in vas prosim, da ne pozabite moliti zame. Hvala.